Kir idiot? Kater kreten? Kater debil? Kater cigan? Kater... to ni več smešno... kdo je že tist, ki me je navdušil nad transibirsko... ko se spomnem mu bom... ne res tole ni več smešno...kir cepec... tole pa je hinavščina... najbolš je trpet pol pa še druzga v to porint... ziher se zdej full reži... da bi mu vsaj kej v gobec padl...
Če je ena vaših večjih želja, da greste s transsibirsko preko Rusije... preberte si kakšno knjigico... oglejte si kakšen dokumentarec... na netu je full slikc... in pol pejte spat in pozabte na to... razen, če imate mazohistična nagnjenja... pa še takrat ne vem če je to primerno...
Torej ne samo, da je to muka ampak je tud zelo nevarno... jaz imam očitno več sreče kot pameti... vsi na vlaku so mi razlagali, da je transsib ena najboljnevarnih zadev v Rusiji... večkrat se je izkazalo, da imajo prav... to so mi razlagali ne samo tisti normalni, ampak tud tisti, ki si jih že na daleč vidu, da neki ni OK... tolk agresije... tolk sranja na kupu pa še nisem vidu... očitno imam res več sreče kot pameti... hvalabogu sem vagon delil še z 30 vojaki, če ne, bi ziher blo kej narobe... dogajal se je svašta... povsod po netu, ponujajo karte za transsib zahodnjakom samo za 1. in 2. razred... tud v knjigci, ki so jo vsi hvalili da je najbolša za to potovanje, je govora samo o teh dveh razredih... knjigca je res dobra... prečital od začetka do konca... seveda je notri opozorilo, da pod nobenim pogojem ne kupuj karte za platzkart... kaj jst naredim?... valda kao, da izkusim pravo Rusijo, kupim karto prov za platzkart... več sreče kot pameti.... nikoli več... ekstremni turisti v Črnobilu?... pejte na transsib v platzkartu pa boste videli kaj je to ekstremni turizem... če preživite seveda... povsod so opozorila, da sta Moskva in SanktPeter zelo nevarna... BS... ni večje nevarnosti kot ruralna rusija oz. njeni prebivalci... tole je res sranje... nikoli več... raj grem v Kijev za en let, kot pa na transsib za en dan... vsi so me čudn gledal ko sem reku, da potujem sam... nobenmu jasn zakaj platzkart... zadnji dan mi je en vojak razložil, da še celo oni, ki potujejo v skupini vse svoje stvari skrivajo... dnar majo všit v spodnjice, telefon nosijo v štumfu v škornju in čez zavezane hlače... vsi pazijo drug na drugega in se izmenjujejo ko grejo na wc ali pa kej... nobenmu jasno kako, da grem sam... to naj bi bilo res full nevarno - si lahka tarča... pa ne glede na vse varovalke so enmu vojaku ukradli telefon... no ne tko, da ni vedu ampak tko, da če ga ne bi dal bi ga premlatl... prov čudn, da sem jaz cel... in da nič ne manjka... mogoče zato, ker sem se namenoma delal brezbrižnega... mogoče tud zato, ker zdej vsi Rusi mislijo, da v Slo zaslužimo še manj kot oni... no sej ni dost od resnice... seveda sem pa naredil najbolj debilno napako... v Moskvi sem spakiral vse razen seveda ure... čist pozabu v navalu pakiranja... na vlaku so se vsi zapičil vanjo... hvalabogu noben ne pozna firme in sem jim razložil, da je itak fejk... najbrž bi mi roko odrezal, če bi vedeli kolk je vredna... seveda je pol nisem nikoli snel...
Bolj kot potovanje in odkrivanje Rusije je tale transsib odkrivanje samega sebe... prvič v življenju sem bil pripravljen nekoga zadavit... al pa ga vsaj vržt z vlaka... ne ni smešno in jst to čist resno... prvič v življenju sem dojel kaj ene pripravi, da nekoga...khhm odstranijo... ugotovil sem tudi da jst res nisem people person... sem dokler men paše... oziroma rad mam družbo za nekaj časa pol pa rabim svoj mir... na potovanjih moraš bit vedno odprt za vse... nikoli ne smeš pričakovat, da bo vse potekalo kot je treba... vedno moraš bit pripravljen tud na slabe strani... ampak... na transsibu si lahko samo prijetno presenečen če se zgodi kaj lepega... resno... predvidevam, da je transsib res neki lepga če potuješ v paru ali družbi in zakupiš kupe, tkole... ne to pa res ni način... večina turistov transsib tudi zapusti v Irkutsku in vedno manj jih potuje do Vladivostoka... ponavadi zato ker grejo naprej v Bejing... tudi na tem vlaku je bilo tako... od Irkutska naprej sem ostal edini turist... edini špijon kot so me oni označili... prej nas je bilo 6... še vedno se vsi bojijo špijonov in vsakič je bilo to drugo vprašanje ko smo se spoznal... kako ti je ime in takoj zatem "A si ti špijon?"... ja špijonirat grem za vašo najmodernejšo tehnologijo na svetu... svašta... je pa res, da so pri njih špijoni še kar popularni kot sem kasneje ugotovil... žal ne smem več povedat... vsaj dokler ne pridem iz Rusije in Kitajske...
Večino časa sem se skrival v restavraciji na vlaku, ker to je bil edin način, da sem mel mir... restavracija je seveda odprta samo od 8h zjutri do 10h zvečer... po lokalnem času... no sej v bistvu to tud ni restavracija ker neki tako umazanega in zanemarjenega pa še nisem vidu... če samo povem, da so imeli vreče zelja spravljene v umazanem WCju mislim, da sem vse povedu... če tuki česa ne fašeš ne boš nikjer... bolano... sej ni čudn, da se bojijo vsakega, ki ima fotoaparat... ko smo že pri fotoaparatu... na vlaku sta bila tudi dva novinarja - fotograf iz Moskve, ki je obvladal angleščino in pisec iz Grčije, ki je ni... oba full faci... imala sta intervju z mano in me seveda nekaj tisočkrat slikala... hotla sta imet življenske zgodbe parih oseb na vlaku in jst sem bil najbolj zanimiv... poleg provodnice iz 1. razreda v katero se je Grk zaljubil... čist sta bila navdušena nad mano, ker sem bil v platzakartu in ker sem šel do Vladivostoka... v glavnem snemala sta en dokumentarc in slikala za eno zelo znano revijo v Grčji... torej v Grčji bom prava zvezda... bom na prvi strani revije... bom cover girl...
V glavnem v Moskvi sem mel zadnji tuš... prov vzel sem si ene 45 min... tolk je pasal... čekout je bil ob 12h, tako, da sem prtlago pustil v hotelu preden sem šel še na zadnji ogled mesta... mel sem tud priložnost stehtat ruzak... 25 kil vse skupi... hmm sem mislil, da je bistveno več... za zadnji dan ogledov sem si prišparal samo še Lenina... no ja tist kos kože, ki je še ostal od njega... pridem 30 min pred zaprtjem in grem direkt do mavzoleja... policaja me ustavta in kao zaprto... kako zaprto če je pa folk not in kažem s prstom na folk k gre mim... zaprto ker je že prepozn... a ni odprto do 13h... ja je... torej?... jutri prid... ma ne seri kje je vhod... pokažeta na vhod... grem en kilometr stran kjer se začne vhod in glih ko pridem pred vhod dva druga policaja zapreta rampo... če bi bil 5 sek prej... 5 sek... zamudu zarad unih dveh cepcev pri mavzoleju... ju hočem podkupit, pa me obrneta na drugo policistko... ta noče slišat o podkupnini... ehhh pa nič... ga bom pa vidu naslednjič ko pridem... in prišel tudi bom... Moskva je super... grem še mal v GUM shopping center... ponos vseh moskvičev... zeh zeh... edino kar je zanimiv je to, da vidiš razliko med tistimi v GUMu in tistimi pred njim... grem neki jest in nazaj v hotel... v hotelu se poslovim še od vseh kelnaric in grem na zadnji obisk normalnega WCja... uhhh kakšno presenečenje... na školko se je nekdo podpisal... v kirilici... z fekalijami... pa kdo ma tolk časa... ampak res od kje folku te ideje... svašta... no ja ima svašta ljudi oz. kot je nek pametni mož enkrat rekel - 100 ljudi 200 superg... tuki je 10,5 mio ljudi in 21 mio superg... grem na drugi WC in si mrmram - ni ga junaka, ki ne lula kadar kaka... tud ta umazan... bistveno manj kot tisti prej ampak vseeno preveč za mojo rit... grem počasi proti vlaku... seveda ga skor zamudim... odhod ob 21:30 Moskva čas... pridem točno takrat ko zapirajo vrata... komi me gor spustijo, pa še to čist vzadi, tko, da sem mogu z ruzakom čez 3 vagone... trajal je pomoje ene pol ure, da sem prišel do mojga mesta, ker z ruzakom na ramah ne prideš skoz vrata ali pa po hodniku... pa še ruralci se ti nočjo umaknt... goveda nekulturna... ko končno pridem do mojga mesta je valda zaseden... vojak se je zmotu... pač ne razlikuje med 35 in 45... mu ni za zamert... kot sem kasneje opazil je pri njih še kar precej ljudi pol ali sploh nepismenih... žalostno... pač ruralci... se komi naštimam ker moj sosed vojak se seveda ne premakne... ne da bi bil nesramen ampak samo odsoten... moj sedež/postla je spodnja na zunanji strani... platzkart ima 10 kjubiklov po 4 ležišča, dva zgori dva spodi, na drugi strani prehoda pa je še 20 ležišč po dva po celi dolžini vagona - zgori in spodi en... vse je seveda odprto... brez vrat, brez sten... spodnja zunanja ležišča se na sredini dvignejo in postane mizica... tista v kjubiklu pa ostanejo tako kot so... mizice so fiksne med njima... vsi seveda nikol ne sedijo na svojih mestih ampak se vsedejo kjer jim pač paše... k sosedi...h komu v naročje... k teb na povšter še preden pospraviš postlo... na mizico... na zgorno postlo če je njegova... seveda ko so zbujeni se vsi zgornji prestavijo dol in težijo tistim, ki bi spodi radi spal... podobno kot v kupejih... v mojem primeru še tolk slabš, ker sem bil na stranski vrjanti z zložljivo mizico... seveda imajo te stranske vrjante tud skoraj nič placa za prtljago... sosed vojak pa je seveda mel s sabo ruzak celih 15x15cm in 2 vrečki razparcelirano tako, da jst mojga ruzaka nisem mogu nikamor spravt... vrečke so zelo popularne tuki... pomoje so to kakšne Samsonajt vrečke, ker vsi spakirajo vse svoje imetje v vrečko ali dve... končno ga stisnem pod mizo ampak to seveda pomeni, da ne bom mogu sedet... no ja bom lahko ampak postran, tako, da se bom moral umikat vsakmu ki bo šel mim po prehodu... se končno namestim in malo pogledam po okolici in opazim da cel, ampak cel vagon mene glede...razen sosed vojak, ki sem mu kasneje dal nadimek zombi... on spi... spi z odprtimi očmi... nek mali čudak... mazolast in z čudnim, hladnim, zgubljenim pogledom... malo psiho vrjanta... nikoli nič ne govori... mislim, da je celo pot spregovoril dve ali tri besede... z vsemi, ne samo z mano... celo pot je pisal poezijo... kasneje sem ugotovil, da jo samo prepisuje... iz enga zvezka v drug, iz druzga v tretjega itn. itn... psiho... poleg njega je na vlaku še 13 drugih vojakov... vzamem knjigo in začnem brat... ni par minut ko zombi vzame svojo vojaško kovinsko skodelco in gre po vročo vodo do samovarja... samovar je kotu za toplo/vročo pitno vodo... pride nazaj in strese not nek prašek in začne mešat... meša pomoje 20 min... res... nenormalno... ropota k da bi bil mal usekan... cel vagon že vzdihuje in ga grdo gleda... on ništa, meša naprej... končno poje... vzame kruh... poje... vzame eno čokolado... poje... vzame en gel in gre spet do samovarja... spet meša... poje... in tako vse dokler se ne ugasnejo luči... je in je... pomoje ene 20 obrokov v 4ih urah... ne resno... nenormalno... gledam in opažam, da tud vsi ostali vojaki precej jejo... sicer ne tolk kot zombi... ko se ugasnejo luči grem mal na zrak... takoj ko zaprem vrata od vagona za mano uleti en starejši razbit obritoglavc... začne debato... mu razložim, da nimam pojma o čem govori... kar sili v pogovor z mano... noče in noče nehat... grem nazaj not in on za mano... na vsak način hoče govort z mano... me vabi na vodko in per... najbolj popularen koktejl na vlaku in v rusiji nasploh... mu razložim, da ne pijem zaradi "zdravstvenih težav"... se mal pomiri ampak še vedno bi se rad pogovarjal... končno Nikita, programer iz Nižjega Novogoroda, z zgornje postle neki zamrmra in mi prevede kaj obritoglavc hoče... seveda ni 2 sekundi in že ga obritoglavc zvleče dol kao dej prevajaj... Nikita kar OK dečko... za razliko od obritoglavca... obritoglavc naj bi bil en hud skin in ultras od CSK... eden izmed tistih skinov, ki so skini samo zato ker se bojijo vseh okol sebe... tile prestrašeni so še bolj nevarni... prvo seveda vprašanja o fuzbalu... zvem, da je ultras... pol o veri in nacionalnosti... zvem, da je nazi.... sam kaj ga ni zanimal.... seveda je on hud nazi ampak jst sem OK... njgov drug... potem mi razloži, da je on nazi ampak tak bolj pošten - tepe samo moške, ženske in otroke načeloma pusti pri miru... načeloma... no OK sej je kar v redu dečko... OK jst hočem spat... vsi že spijo edin zombi je še vedno buden in za mojo mizo... "Sleep?"... "Njet..."... ok ti mogoče ne jst pa... čez ene pol ure gre končno gor... jst prštimam postlo in se pripravim, da zaspim z enim učom odprtim - tale nazi je sumljiv... zaspim.... sred noči me nekdo ruka... nazi... zanima ga kdaj so trgovine v Sloveniji odprte.... huh????... sred noči... mu povem... se zahvali in gre... huh????.... wtf kaj je blo zdej to?... Nikita gre sred noči na svoji postaji dol... ok nimam nobenga več ki bi govoril anglešk... mogoče še bolš... nazi potuje s svojim frendom, ki je malo manj nazi... oba sta navijača... seveda nasprotnih timov... nazi za CSK, mal manj naci pa za neki Areda al neki tazga... v vagonu je tudi en starejši par, ki gre skor do Vlada... gresta z vlakom ker je bistveno cenej kot avion... naslednji dan se probam izogibat nazija... hvalabogu gre v Permu dol... res teži... sama vprašanja... ni nič nesramen al pa kej samo full vsiljiv... kasneje opazim da so vsi taki... radi bi se pogovarjal v nedogled... sploh te ne pustijo spat... ti ne pustijo niti 5 min, da zadihaš... in njih je 56 a jst sam... najdem restavacijo par vagonov naprej... pridt do tja je cel podvig, ampak je vredno... važn, da se malo odpočijem od vsega tega ropotanja celo noč... vojaki niso šli spat edin zombi je šou gor... očitno ga noben ne mara in se noče z njim pogovarjat... vojaki so ga celo noč pil, ko se je začel danit pa so šli spat... seveda smo bili ostali zarad tega pokonc... v restavraciji spoznam Roberta... američana... uf končno nekdo normalen... no ja niti ne... veteran iz Vijetnama... železna noga od kolena dol... brez enga uča... brez prstov na drugi nogi... zagrizen republikanec... ne glih najbl brihtn kot sem kasneje ugotovil... v Yakaterinburgu je hotu it dol z vlaka v kratkih hlačah... to je bila njegova postaja... vzuni je bilo -10C... no ja sej zebl bi ga samo v eno nogo... komi sem ga prepričal naj se obleče preden gre... ne vem a se je al ne... upam pa, da je mel nogo fajn podmazano, ker je vzun mal snežil... v Yakaterinburgu stop gor še ena skupina vojakov... še 14 komadov... tile so čist frišni - na poti v vojsko... uni, ki so že gor so že odslužili pol leta... celotni rok služenja je 1 leto... tile frišni so sestavljeni iz samih učenjakov in pridnih študentov... skupina 561965... inteligence unit... en tamu se mal preveč zagovori, kaj grejo delat... huh pa sem mislil, da so tisti časi že mim... no več o tem ko zapustim Rusijo in Kino...ampak mislim, da vam je že jasno... ta nova skupina je res dbest... sami OK dečkoti... takoj se poštekam z njimi... eden celo mal govori angleško ostali pa so tolk brihtni, da se razumemo tud brez govorjenja... ne resno brihtni fantje... tista stara skupina vojakov je bila sestavljena iz samih čudakov - ruralcev, zapornikov in nasploh čudnih... no sej tud oni so OK samo drugačni... iz te nove skupine se dva mulca dobesedno prlimata name... taka pridna prestrašena fantka, doma čist iz severa Rusije skor iz arktičnega kroga... kamorkol grem imam njuno spremstvo... nešteto vprašanj... nešteto razlag... nikakor da se ju znebim... sej sta OK ampak jst nisem people person... da se jim mal izognem grem spet v restavracijo... moje zatočišče... tam spoznam še enga švicarja, enga angleža in parček iz Sidnija... zemljaki... in dva profesorja iz Nizozemske, ki sta se po prvem dnevu nekje zgubila... najbolj se poštekam z angležem... nek mulo od 31 let, ki dela kot paznik v zaporu... faca... ni mi jasno kako lahko taka mala šibica koga čuva ampak OK... vsi grejo dol v Irkutsku... od tam naprej sem sam med to drhaljo... ok razen vojakov, ki so čist OK... nobeno noč ne morem spat ker zombi ne gre gor... sem probu bit prjazen ampak ne gre... ne dojame... ni blo druzga načina kot, da mu direkt rečem... na koncu so mu že drugi vojaki govoril pejt spat... parkrat me je ponoč zbudi z mešanjem njegovih zvarkov... mene in ostale sosede... seveda sem jst to edini najbolj občutu, ker sem bil edini, ki je opravljal celo pot, vsi ostali so prihajal in odhajal... eno noč se zbudim okol 3h in grem na wc, ko pridem nazaj je moja postla pospravljena, zombi pa za mizo in melje svoj zvarek... ne morem vrjet svojim očem... čist odsotno gleda skozi okno... se vsedem zraven in ga gledam... namenoma... direkt v oči brez mižikanja... nič... sploh ne dojame... en od vojakov vse to opazuje in glih ko mislim, da bom zombija stresu preko mize, vojak vstane, potihoma pride do zombija in mu z vso silo primaže klofuto po čelu... he he tlesk je odmevu po celem vagonu... valda ga nadere ko psa in ga pošlje gor spat... hvala vojniče hvala... sicer ni zaleglo na dolgi rok ampak bolje to kot nič... res je težko tud zaspat ker se ura nonstop premika in nikol ne veš kolk je dejansko... vsi so na Moskva času... edin restavracija je na lokalnem... na vagonu je tud en froc z mamo... niti ne tolk mejhen več... obični toddler... seveda z mojo srečo je avtist... sej na začetku se ti smil, ko pa se 5 ur skupi dere oz. smeji bi ga pa najraj zadavu... spuščal je ene čudne glasove kot, da bi kašljal in se smejal hkrati... 5 ur... na koncu ni bilo več smisla da bi se mučili s spanjem zato je provodnica prižgala vse luči... jasno takrat se tamu umiri... pogledi na vagonu so bili ubitačni... sem vidu, da bi vsi najraj linčal tamauga in mamo... pa kaj češ... še ena neprespana noč... naslednji dan je bil najhujši v mojem življenju... že par dni nisem spal, nisem normalno sedel - vsakih ama vsakih 5 sek gre nekdo mim - ponavad en in ist folk, ki bi rad bil na treh različnih koncih hkrati... hiperaktivci, ki majo zgornja ležišča in lahko spijo... seveda se moram premikat, ker sedim postran... na koncu sem se od živčnosti in nervoze že kar tresel... še nikoli v življenu nisem bil tolk živčen... tist filing, ko samo čakaš, da ti gre še eden mim al pa da te nekdo neki vpraša, da ga primerš za vrat in ga vržeš z vlaka... ne, ne zato, da bi glih njemu kej naredu, ampak samo zato, da ga ostalim daš za primer - evo to se vam bo zgodil, sam če še kdo pisne... prov nevrjetno... tresu sem se... res... bil sem tolk na koncu, da sem resno premišljeval, da bi šel dol z vlaka... vsaj za kakšen dan, da se umirim in naspim... to je bil moj najtežji dan ever... zombi pa še vedno v svojem svetu... gleda skoz okno in je... pa dobr kolk ti požreš... nonstop je... čist vsako minuto dneva... na vlaku se folk kar precej menjava... bolj se bližaš vzhodu večji čudaki... ala naši čefurji pred nekaj leti... šumečka in frizura na gobico... vsi razbiti in brez zob... nekateri z zlatimi zobmi... to je kar precej popularno... vsi majo polhn enih ran... po rokah po faci... ne vem al je to sam od pretepov al majo vsi tud sidu... na daleč vidiš, da bojo pametni... seveda ker sem turist so še tolk bolj... jih ignoriram in grem naprej... doživim en pretep 1m stran od mene... kar kruto ampak se je hitr končal... tist, ki je začel je z glavo prletu v rob mize in se je hitro pomiril... svašta... ruralci pač... sem vedu, da se bo neki zgodil ker je bil res težek... šou od kjubikla do kjubikla in težil folku... začuda je edin mene pustil namir... no ja sej to ni bil edini pretep na vlaku... blo jih je še neki... eni tud v kupejih, tko, da tud tam nisi varen... aja pa kolk je rasistov tuki... vsi sovražijo kitajce... folk če nebi blo njih neb blo vaših trenerk... WCja sta zamašena... ne zamašena ampak uničeno zamašena... enga so prelimal z vrečko za smeti, da se ja nebi kdo zmotil... notri je tako svinjsko, da ti gre na bruhanje... aja ne da ti gre ampak dobesedno bruhneš... jst sem... pa ne zaradi slike ampak zaradi vonja... tolk je smrdel, da se mi je obrnlo... cel vagon ogabno smrdi... to je nenormalno kolk to smrdi... ugotovim, da smrdi več ali manj zaradi te nove skupine vojakov... očitno njihova hrana povzroča smrad... pred in po zavžitju... ne resno ogabno... še kelnarca v kuhinji mi je razložila, da v 20ih letih od kar dela na vlaku ni vohala kej tazga... provodnica je zarad tega doživela živčni zlom... no ja zarad tega pa zato ker je mogla pucat WCje... res ženski se je strgal... drla se je pomoje ene 5 min... tko kot una kustosinja v muzeju... a se to sam men dogaja da vsi v moji bližini znorijo... ne resno vonj po gnili kolerabi in zelju... no če sem zarad tega bruhnu pol veste, da res ni bilo prijetno... to je seveda trajal vse dokler ni druga skupina šla dol... brihtni učenjaki maj es... oni so umazal in uničl en wc, zasmradil cel vagon in provodnico spravl ob živce... ma ne sej so bli res OK dečkoti.... v restavraciji sem bil na koncu že del osebja... zapiru in odpiru vrata... ko sem prišel, se je mama kelnarca kr vsedla za mojo mizo... taka odločna in glasna ženska... ko je zmankal miz, je folk kr presedala skupi ali jih pa nagnala iz restavracije... he he faca... vedno mi je filala telefon in čuvala prtlago... seveda me je vsake tolk nadrla ker sem pustu ruzak pri mizi ko sem šel na WC in ji nisem povedal da grem... ona mora to vedet, da lahko čuva... faca... niti besede anglešk ampak sva se vse razumela... hrana je bila sicer nagravžna ampak sem mogu vsake tolk kej pojest, da ni izgledal k da tam samo sedim... sej ko je zvedla, da sem iz platzkarta mi je pustila, da sedim kokr hočem... ne hrana pa res nagravžna... enkrat sem celo našu pol zamaška od kole v mojem piščancu... od takrat naprej sem jedu samo še dva jajca na oko... ne glih najbl pametna odločitev ker sem bil nonstop v strahu pred salmonelo ampak to je bilo edino kar je imel dokaj naraven okus... itak maš pa samo tri jedi na izbiro... to al zrezek al pa piščančji zrezek... obe jedi prekriti z kečapom... ne vem ali zato da prikrije okus al pa zato, da dobi okus... pa itak so vse pripravljal samo z jajcem, tako, da predvidevam, da je bila to najbolj sveža zadeva... mamca me je nonstop branla pred vsakim... če je kdo prišel not in ni bil tujc in se hotu pogovarjat z mano ga je nadrla in poslal stran... vojaki seveda niso imel vstopa... fotograf je hotu slikat kuhinjo in glih tolk, da ga ni vrgla dol z vlaka... jasno... že sam restavracija je bila pod minimumom, kaj šele kuhinja... enkrat sem šel mim in so bila vrata odprta... kuj mi je blo žou, da sem pogledu not... bolano... he he enkrat sem naroču zrezek in mi mamce reče ne ne, to je predrago - ti si tega ne moreš privoščit... he he ne vem kaj je mislila - da si res ne morem privoščit al da je kej narobe z zrezkom.... 10 min pred mano ga je naroču rus za sosednjo mizo in je zgledu OK... v glavnem skoz je skrbela zame... faca... res jo kar mal pogrešam... tko kot vojake... po parih dneh ugotoviš, da postanejo kar neke vrsta familija... bratje, ki jih nikoli nisi imel... bratje, ki bi jih nonstop mlatu... vsako skupino vojakov je seveda spremljal lutenant... tist od prve skupine je bil kar faca in se sva se kar razumela - znal je celo mal anglešk, ta drug od učenjakov pa je bil en navaden kreten... tud ostali ga niso maral... ruralski pametnjakovič... seveda se me je po prvem pogovoru izogibal... sem mu pustil, da pametuje in mal podj*** potem pa sem mu vse seveda vrnu... vrnu 10 kratno... mogoče ne glih najbolj pametno ampak se mi ga res ni dal več poslušat... obnašu se je mal nasilno ker je mislil, da je močn... tak mal večji ruski šalabajzer... ogromen ampak je več ali manj samo lajal... cepec... seveda se je najraj izživljal nad muloti iz svoje skupine, ki so mu moral hodt po pijačo... enkrat sedim v restavraciji in pride tist tamu prestrašen vojak in ge do mamce... seveda ga nadere ko psa in vrž ven... pride do mene čist prestrašen in me z cmokom v grlu prosi, če mu lahko kupim flašo vodke in djus za lutenanta - seveda mi da denar... grem do mamce in brez problema nabavim... mi sicer neki odkimava z glavo ampak ji zvečer razložim v čemu je bil trik... tamau se je skor podelal od straha... je pa prednost, da se spoprijateljiš z lutenanti - vedno imaš prednost za WCju, vedno ti odpirajo vrata, vedno ti pomagajo... razen zombi... on ne ve kaj se dogaja okol njega... pomoje še vedno misl da je na Transsibu... vrata med vagoni včasih delajo včasih ne... neka čudna avtomatika... najbolj me je blo strah, da bi obe vrati crknli glih ko bi bil vmes... itak komi stojiš in sam gledaš tire in kolesa pod sabo... seveda pri -10C do včasih tudi -30C... sigurn vsake tolk koga najdejo prlimanga na šipo v glazuri... men se je seveda en večer na poti iz restavracije zgodil točno to... na vso srečo je bila na drugi strani provodnica, da mi je pomagala... vseen sem komi pršou čez... pri ta starih vratih na kluko pa je še večji problem... ko sem se vračal z WCja z mokrimi rokami, sem prijel za kljuko in tako obstal nekaj minut... dokler se kluka ni zadost segrela... bolano... sem že mislu, da bom tko celo pot... mraz ja... no sej v bistvu sem to hotu doživet... res sem vesel, da sem rusijo videl pozimi... na kirikol postaji do Irkutska so mi vsi govoril "rašn vintr aaa?".... kao je mrzlo turist a ne... jst sem samo skomignu z rameni in se nisem pustil motiti... res je mrzlo ampak -17C ni neki pretiranga... ko smo pa v regiji Amur končno doživel pravo zimo pa so bili vsi sam tih... nobenmu se ni dal niti govort... kje ste zdej pametnjkoviči... he he men je še kar toplo v moji HeliHansn, kaj pa vam v teh cunjah... he he rašn vintr maj es... no sej so se najdl spet čudaki v kratkih rokavih ali pa polno oblečeni ampak samo v natikačih brez štumfov... na -32C... vi niste normalni... no v glavnem ja... doživel sem to kar sem hotu... -32C... res ne vem če bi zdržu ta mraz več kot ene 15 min... nosnice se ti prlimajo skupi, oči solzijo in pečejo... vdihneš lahko samo skozi nos, ker če vdihneš čez usta je kot, da bi se dušil... zrak je tolk težek, da izgleda kot, da bi vdihoval nek plin... filing pa je nenormalno dober... z vlaka pri +32C ven na -32C... razlika v temperaturi je ubijajoča... torej -32+32 to je ... ne čaki... +32 - 32 je ... neee... ok -32 -32... neee ... ok dejte sami zračunat.... v glavnem ogromna... na vlaku vsi švical v tisti sopari in smradu uzun pa vsi dihal na škrge... hajlajt moje transsibirske... blo lepo OK zdej pa pejmo nazaj gor... spet urivanje, spet hoja v nenormalnih pozah, da se umikaš nogam in stopalom, ki visijo z zgornjih postl al pa ležijo na tleh s spodnjih... fut fetiš meka za fut fetišovce... bolano... enkrat sem skor fasu eno kitajsko stopalo v usta, ko sem šel mim... ok res da so postle full prekratke, ampak človek ti si kinez... tolk si velek, da bi ti lahko dal polovično karto... bolano... povsod smrdeče noge in smrdeči štumfi... komi sem čaku da pridem v Vladivostok... spet ene par pretepov na vlaku... spet mal teženja... spet mal zoprnih in nesramnih... spet mal kretenov... in evo nas... samo še tri dni do Vladivostoka... spet teženje... spet sranje... spet mal dol z vlaka... spet težaki in eto nas... samo še dva dni do Vladivostoka... jst ne bom zdržu... to je mora, ki je ni nikoli konc... vsak trenutek v skrbeh kaj se bo zgodilo oz. kaj ti bodo ukradl... vsak trenutek v skrbeh, da te ne bo kdo napadu... ogromen agresivnih pogledov z vseh strani... zadnji dan v kjubikl nasprtot prideta dve ženski... vsaj mal svežga zraka... parfum pa to... pa še nobenih grdih in agresivnih pogledov... vsaj to...z lutenontom zadnji dan še spijeva en perčk pred gre tud njegova skupina dol - 100km pred Vladom in spoznamo enga tatara, ki je šel v Vlad, ker njegova žena rojeva... on je enih 55, ona pa 30... že ne vem kira žena na spisku... imela bosta dvojčici... seveda je on alkoholik... ni še dolg časa alkohilk je pa aktiven... to mi pove njegova žena po telefonu... ja moral sem govort z njo, ker ga je poslala nazaj ko ga je slišala, da je spet pijan... čist besen je hotu it na nasledni postaji dol, ampak sva ga z lutenantom prpričala da ne... žena je prevajalka ang-rus zato zna mal anglešk... sem jo prepričal, da ni čist nič pijan, medtem ko je on že napol spal za mizo... utrujen človek... alkohilk je postal par let nazaj ko mu je umrla sestra... zarad jetike... prva skupina vojakov gre dol z vlaka... druga je šla že popoldne... blizu Kitajske meje... Vladivostok je končno na obzorju... najbolj vesel trenutek cele Transsibirske je bil trenutek ko se je vlak ustavil v Vladivostoku... res... ko veš da je mora za tabo in da boš spet videl tuš in postlo... no ja če najdeš hotel... vsega skup 6,2 dni rapotegnjenih čez 8... prvi dan je samo par ur, zadnji dan pa prideš zgodaj zjutraj... nikoli več... nikoli več Transsibir in nikoli več ruralna Rusija... hvalabogu je ta del poti za mano... Vladivostok!!!
Pridem v Vladivostok in prvo kar opazim je, da cepci ne čistjo pločnikov... na pločnikih vsaj ene 10cm ledu... povsod... folk komi hod... seveda je moj hotel na vrhu klanca... sicer blizu, ampak klanc je skor navpičen... po težkih mukah komi prlezem gor... ne resno... vmes se ene parkrat zadrsam par metrov nazaj in spet gor... parkrat so me rešili prometni znaki, za katere sem se lahko ujel... pa to ni normalno... zakaj ne pucajo pločnikov... kar je najhujš je pa ko prideš na vrh hriba... vauuu lej kako lep razgled... lej morje... in že nasledn trenutek te vetr prestav za ene 2 metra... res, da sem peresno lahek, ampak ruzak ima težo... kolk mora to pihat, da me je tko odnesl... in tako vse do hotela...
Sem hotu it mal na ogled Vlada ampak vsi odsvetujejo hojo po mestu, ker si lahko takoj kej zlomiš... seveda so tile Vladoviči tolk pametni, da imajo povsod štenge in vhode v trgovine in podobno iz marmorja... pol pa stop gor če upaš... folka je zelo mal na cesti... vsi v avtomobilih direkt do vrat... seveda imajo vsi avtomobili volan na desni... se počutim kot, da bi že bil na Japanu al pa v Aus... hrana... tuki se nažiram ko prasec... vse za nazaj od Kijeva... tolk dobr... nenormalno dobr... losos in kavijar... ali ikra po njihovo... nimam pojma kaj ma ikra z kavijarjem... Janči in Darči vedve zihr vesta... no v glavnem vse tolk dobr in vse tolk pocen... kavijarja in lososa sem požru že par kil... ga mam že kar mal dost... nimam pojma kaj bom jedu na Japanu če mam že tuki dost rib... pustimo se presenetiti... komi čakam, da vidim največje mesto na svetu... 35mio ljudi... 35mio ljudi... in en sam župan... približno tko kot pri nas... 2mio in neki vč kot 200 županov...
Torej nadaljevanje je tako... jutri grem za Japan... ja jutri... vizo bom zamudu za en dan, ampak če bo sreča ne bojo opazil... če ne bo... bojo... v najslabšem primeru bo kazen ene 30 eur oz. bom rabil exit vizo... na Japan grem z trajektom... z vlakom do Tokya... tam sem ene 5 dni, pol pa Kina... ako bog da...
Aja slikc ne morem dat gor, ker net dela tako počas, da komi srfam... jih bom pa dal gor kuj ko pridem na Japan... pa zdej sem 9ur naprej od vas, tko, da punce ne me budit ponoč... ko pridem na Japan bom pa 8... čaki kako sej Japan je še bolj na vzhodu... ja pač tko je... rusi si čas razlagajo po svoje...
Aja se opravičujem za pozno javljanje, ampak zdej sem dva dni samo spal... samo spal in jedel... prave počitnice... no bolje rečeno prava penzija....
Adju iz Vladivostoka!
No comments:
Post a Comment