Eto mene... tu sam... ne brinite...
Evo me! Končno na svobodnem ozemlju! Spet se lahko svobodno izražam! Skoraj... Bom probal bit čist kratek, ker itak nimam veliko za povedat.... Kitajska je tako f@?*#! bljah, da je škoda besed.... Poznate koga, da je šel na kitajsko in rekel, da se je imel ful dobr? Jst ne... vsi tujci, ki sem jih tuki spoznal so bili vsi čist razočarani....ama vsi... jst sem bil poleg razočaranja še totalno besen in živčen... seveda ti nobeden ne pove, da je najslabš če si moški in sam na kitajskem... še posebi če tolk dobr zgledaš k jst... tolk so mi šli na živce, da sem bil na koncu odločen, da grem iz kitajske nekam drugam pa naj stane kar hoče... al to al bi v kratkem bral v črni kroniki kako je en balkanac zadavu 500 kinezov... na moje veselje sem najdu en hostel v Hong Kongu dokaj pocen, tako da... prvi vlak za Hong Kong... nima veze kolk stane... sam da je najcenej karta!... Sem probu čimdlje ostat preden sem šel nazaj preko Kitajske do Taiwana! Danes se vam v živo oglašam iz okupiranega Taiwana... kolk so blesavi tile kinezi... ne resno... no več o Taiwanu kasneje...
Kot prvo a veste, da so norci zablokiral facebook, youtube in vse bloge?... kinezi namreč... zato se seveda nisem javljal... če v google vtipkaš "facebook" traja ene 3 sekunde preden ti reče eeerrr no go, če pa probaš parkrat zaporedoma ti pa ISP vrže vn linijo... no ja zamenja IP... he he smešno! In ironično so njihov požarni zid poimenovali "The great wall of china!"... no vsaj smisu za humor imajo...
Torej da na kratko opišem kaj sem kej delal te dni ko ste bili sami brez mene.
Kot prvo, ko sem zapustil prelepo Japonsko sem vedu da bo od tam naprej šlo vse samo še navzdol... ne resno... ko prideš s super hitrim, super čistim vlakom v Kobe in greš na kitajski pomol št 2 se že začne... V bistvu se je vse začelo že v Tokiju, ko sem isku pravi metro za na železniško postajo - vprašam mulca, ki čaka na perenu, kateri je pravi in mi po petih minutah mutenja in branja tabl pokaže na en vlak, seveda na koncu doda "Sori aj from čajna."... se mi je zdelo ker ni bil oblečen kot povprečni japanac... no jasno zamudim prvi jutranji vlak za Kobe ker sem šel na napačni metro, ampak nič hudega - tuki vlaki laufajo na 10 min... jah res, ampak edin ta za Kobe in edin dons laufa na pol ure... ok torej plan se je podru - če bo sreča ujamem trajekt, če ne, bom pa še par dni v Kobetu... al se reče Kobeju... al Kobu... ma dobr nisem vam jaz neki slovenac... pridem na pomol št 2 točno 1 minuto do konca čekina... tam me že čaka cela delagacija kinezov... od kapitana do kaj ti jst vem koga vse - pomoje neka tajna služba al pa kej... se sčekinam in plačam karto... ista cena kot za trajekt od Vladivostoka do Japana... grem skoz carino in ker sem seveda zadnji in ker me že cel trajekt čaka (ja spet samo mene) grem skoz k da bi šel na sprehod... hmmm varnost pa taka... grem po hodniku in za mano že laufa en kinez "Sr, sr... hau ar ju sr?"... mava mal debate in vidim, da je to eden od zaposlenih na ladji... mi pove, da ta ladja mogoče ne bo tako udobna kot una prej za na Japonsko... errrrr... kako hudiča ti veš, da sem šel na japonsko s trajektom?.... v pasušu to nikjer ne piše pa itak ti ga nisem pokazal... in kako je v sloveniji... kako veš od kje sem?... in pol Avstralija ne?... pa dobr kako pa to veš??? ... ve vse o meni... celo kam grem ko pridem h kinezom... ve tud za kolk časa sem rezerviru hostl... od kje mu vsa ta info... po vseh teh šokih pridem na ladjo kjer me spet čaka delegacija od prej... vsega skup nas je na trajektu ene 40... od tega ene 20 potnikov... vse razpada... ama vse... vse tako umazano, da se ne upaš ničesar prijet a kamo li usest... zajtrk, kosilo in večerja so točno ob uri... veš kdaj so ker te po zvočniku obvestijo... k da bi bil v koncentracijskem taborišču... restavracija je odprta samo pol ure in to je to... 3x na dan, če si pa vmes lačen pa lahko trnk vržeš čez krov... nikjer ne moreš niti kupit kej za jest... hrana je itak popolnoma brez okusa in smrdi... če pa ima okus je pa po čistilnem sredstvu... no vsaj čista je... postla ima sveže rjuhe ampak je prekrita z eno staro deko zarad katere me vse srbi... najhuj je da deke sploh nisem uporabljal pa me vseeno vse srbi... isti dan zvečer vsi dobimo vrečkice... vsem košom za smeti dvignejo pokrove... na vsak obešalnik obesijo rezervne vrečkice... pa dobr kaj naj s temi vrečkami... v istem trenutku ko razmišljam kako bi bilo fino če bi jih napolnil z vodo in mal metal po ladji me zabriše v steno... brez opozorila... bam v postlo... bam na tla... aaaa... spet v postlo.... se komi zvlečem not... bam me dvigne za ene pol metra in se počm v zgorno postlo... aaaa ok zdej mi je jasno zakaj vrečkice... in tako celo noč... ker vidim da ne bom mogu zaspat ker me preveč premetava grem do skupnega prostora oz do prostora za druženje... po ene 15min sedenja oz. lovljenja ravnotežja na stolu se ladja umiri in z mostu se prikaže kapitan... v civilu... neki mrmra in gre na en sprehod... ko pride nazaj gre spet na most in čudežno se spet začne premetavanje... čez 15 min spet pride in spet vse mirno... gre nazaj spet premetavanje... ok ooook... poglej šalabajzer - če ne znaš tole vozt, dej raj komu drugmu... tole res ni normalno... ko čez dva dni pridemo do kine, se pred izkrcanjem začne pogovarjat z mano... izvem, da je v 70ih bil v Jugoslaviji kjer je v Kroatiji med drugim naredil izpit za kapitana... neka izmenjava... no zdej mi je jasno...
Na ladji spoznam enga mulca - edinega belca... Eš oz Ash... iz Sidnija... mal čuden poba... totalno nedružaben ampak nonstop se mi lima kamorkol grem... očitno ga je strah bit sam... vsi na ladji se hočejo pogovarjat z mano... njega neki čudn ignorirajo... postanem najbolš prjatu s kapitanom, prvim oficirjem oz. glavnim kelnarjem... kokr nanese... in z vsemi puncami... v glavnem z vsemi zaposelnimi... tud potniki se nonstop neki vtikajo vame... upam, da ne bo tko nonstop... na ladji je en mulc, ki ga nič na svetu ne more utišat... slišiš ga iz enga konca ladje na drug... njegov fotr se samo smeje... tamal ga udar on se smeje... tamau mu vrže očala po tleh on se smeje... tamau mu vzame dnar on se smeje... tamau mu izpul šop las iz glave on se smeje - mal v bolečinah ampak vseen se smeje... pa dobr useki ga enkrat... in tko nonstop... vse mu je dovoljeno... naslednji dan je obvestilo, da zaradi slabega vremena ne smemo na palubo... jst probam samo odpret vrata in me skor odpihne... vetr te prov posrka vn... vrata komi zaprem in zagledam tamauga kako se muči pri drugih... na vsak način jih hoče odpret... kaj naj naredim... ok mu bom pomagu he he he... nažalost glih takrat pride njegova mat in ga odpele nazaj dol... sranje pa tko blizu sem bil... spet dretje... grem na WC in šok... ciga ukrao šolju... grem na druzga in isto... jah bomo pa na počep... se naštimam ampak valda ni šans držat ravnotežje... nema tuki ni ga junaka ki ne lula kadar kaka... če junak lula ko kaka se polula tam.... hmmm... tam kjer pač ni najbol da se polula... v glavnem nimam pojma kako ti kinezi serjejo in berejo časopis hkrati... vsi grejo vedno z cajtngom na wc... da ne govorim o tem da sem se skoraj izljubil s steno ko sem čepel... glavo sem moral obrnt pod določen kot da se nisem butal s čelom v zid... končno mi rata in ko se spedenam in vstanem ugotovim, da je bilo vse tako teško ker sem bil seveda obrnjen v napačno stran... hmmm ok bom vedu za drugič... po dveh dneh na ladji seveda ugotovim, da je bilo vse zaman, ker zadnji wc, ki ni bil nikoli v uporabi ima navadno školko... esi, lahko bi dal kakšno tablo...
Na ladji med drugim ugotovim, da sem nekje na poti zgubil 10.000 yenov... cca 100€... nimam pojma kako in kje... zdej nimam niti tolk dnarja, da pridem od Tianjina do Pekinga... mam glih še en drobiž... glih zadost za bus do želežniške... upam... in seveda pod pogojem, da mi bodo ta drobiž sploh hotl zamenjat... ko hočem na recepciji ladje zamenjat, se mula začne smejat... kao a samo to... hi hihihi... pokliče kolegico... obe hihiiii... pokličejo še tretjo... hihiiiihiii... slučajno pride še kelnar/kapitanovadesnaroka... hihiihiiii... vsi z unimi butastimi maskami na faci... hi hiiihhiiii.... počutil sem se kot da bi bil pri urologu, ko se ti vsi smejejo... hihiihi... a tolk mal...hihihihi.... samo to hi hihihi... zamenji pa tih bod!
Prihod v Tianjin
Dve uri pred prihodom vsi kinezi živčno pakirajo in se gužvajo pred vrati... grem na recepcijo za vsak slučaj vprašat kdaj pridemo... čez dve uri in pol, pol je pa še pol ure za čakat da preverijo ladjo... kaj se pol tile že gužvajo... vsi stojijo in čakajo... ok grem jst še mal ležat..
se zasidramo in res... še najmanj 1 uro čakamo... med tem se cela posadka pride poslovit od mene... samo mene... čudno tole... pred ladjo nas že čaka bus... Ashu razložim, da nas bo pelu samo 50m do glavne stavbe... mal v fori mal zares... na stavbi 50m proč piše Port... mi ne vrjame... in res... zaradi varnosti oz. njihovega strahu nas vse nabašejo na bus in gremo... da v prvo, spele, ne spele do konca že zambremza... evo nas... vsi v vrsto in že se kinezi neki urivajo... Ash pred mano, vmes en kinez pol pa jst... pridem na vrsto in prvo vprašanje - a si z tistim Avstrlcem prjatu... ne, spoznal sem ga na ladji... zakaj?... ah nič kr tko... kuc kuc v računalnik... hmmm ok.... pridemo do carine... naj bi dal ruzake pod skaner ampak se nobenmu kinezu ne da pregledvat... ok pol pa nič... gremo ven iz Porta in takoj ko prestopiva prag se začne... v trenutku se stemni... horda kinezov stampedo proti nama... šit... kr mal strašljivo... narediva korak nazaj dokler naju dobesedno ne stisnejo ob steno... vsi se neki derejo... izgleda kot kakšen posnetek z vol strita... nasilno... prov rukat, vlečt... pejta z mano... ne pejta z mano... ne pejta z mano... taksi.. taksi... pejta sem taksi... samo 250 yuanov do Tianjina... jst vaju pelem za 240... jst za 235... ok fantje zakaj bi vama dala 200yuanov če imava tam bus za 1,5 ?... tišina...vidjo da ne bo kruhe, zato začnejo težit kienzom ki prihajajo ven... 20yuanov do Tianjina...15yuanov do Tianjina...
Greva na bus... oba se peleva v totalni tišini... ne a ne b... po ene 10 minutah se pogledava in "Man..."..."Yeah I know...".... tole je konec... ura je točno 13:15 ampak se ne vidi niti avtomobila ki vozi pred nami... samo lučke... ne, ne smog... ne megla... vzuni je lepo sončno samo tolk je umazanije na tleh, da avto ki vozi pred nami dviguje tolk prahu, da izgleda kot noč... totalna tema... neopisljivo... povsod žerjavi... na vsakem vogalu kupi peska in zemlje... vsi neki cementriajo... kao cementirajo... packajo... na avtobusu sva edina v civilu... ostali, tud mlade punce v kombinezonih in rumenih delavskih čeladah... kombinezoni glih tolk da so še prepoznavni... vse strgano in umazano...
Prideva v center in takoj ko stopiva z busa se za nama naredi kolona taksijev... vsi trobijo... vsi odpirajo šipe in se neki derejo... prideva do želžniške postaje kjer pred nama naredijo živi zid... ne spustijo nas not... pejta z mano - samo 80 juanov... 80 juanov do kam?... kamor hočeta... Hong Kong?... huh... ko so mislili, da greva res v HK in ne Bejing so naju končno pustili na miru... nevrjetno... pa vsi nekam nasilni... sem mislil, da so ti kinezi bolj umerjeni... tajči pa to... do vlaka je še 2 uri in pol... greva v prvi lokal da spijeva neki in vprašat kje bi se dal najdt kakšen cybercafe... huh?... internet cafe...huh?... dostop do interneta... aja pa to mamo mi - wifi pa to... ne ne Australc rabi računalnik... huh?... tist k je tipkovnica pa ekran... huh?... leptop, noutbuk, PC... huh?... pride šefica strežbe... ponovno od začetka - sajbrkafe, leptop itn.... aha... neki se zadere oz. nadere kelnarco in ta gre nekam vzadi in prinese ven en čist nov leptop - še zapakiran... svašta... Australc čuden kot je, mu to ni blo všeč - on hoče sajbrkafe... ok gremo poiskat sajbrkafe... spet razlagat da to ni zadost dobr za Esa, sorry Eša in da rabmo sajbrkafe... po 15ih minutah končno približno dojamejo kaj rabiva in naju napotijo v en blok... pred vhodom kupi kartona... v mislih imam tablo od Dinosa, ko naenkrat vidim eno glavo, ki se dviga iza kartona... model je odpru strešno okno da pogleda kaj se dogaja... prideva do vhoda v stavbo, kjer folk spi na hodniku... ko naju zagledajo z ruzaki, takoj skočjo pokonc, sestavjo mizico in postavjo gor računalnik... montažna recepcija... ne ne midva rabva samo internet... jes jes internet... pasuš od obeh... zakaj?... brez odgovora... 100yuanov... zakaj?... za sobo... pa midva ne rabva sobo, samo internet... po 15ih minutah pregovarjanja se posloviva ker vidva, da ne bo nič od interneta... greva proti postaji... Es še vedno teži z internetom...
Vlak... stari dobri SapSan... predelan SapSan za kineze... še enkrat več zicov v vagonu... vsak zic širok 20cm...čeprav sem suhljat komi sedim... hvalabogu je Beijing samo 25min stran...
Peking
Mesto ki je največje na svetu... po porabi oglja pri ogrevanju... need I say more... prihod na želežniško me je spominjal na Kijev... vse v temi... pa kako mate vse v temi sej vi nimate Črnobila... vse umazano...izgleda novo ampak povsod je vse neki razbit... a sem že reku, da je vse umazano... in takrat slišim... hrrrkkkk puj... ženska za mano spusti enga mastnga... iz pete... tazelenga... ženska?... in potem kot da bi se zmenil... vsi po vrsti... hrrrrkkkk puj... sem pa ke kakšen še zakašlja preden plune... nenormalno... in ne, ne vzuni na tirih ampak not... not pred restavracijami... pred trgovinami... na tepihu... no ne bom zgublju besed... o pljunkih kasneje...
Greva na metro proti Tianmen-u oz. prepovedanemu mestu... tam kjer sem rezerviral svoj hostl... Eš je bil seveda brez rezervacije... cepec.. zato se mi je prlimu... ne bom zgublu besed...cepec... ko prideva na cilj greva ven iz metroja in pač tako kot vedno vključim GPS, vem, da je do hostla še 750m ampak ne vem kam... ipak sem prvič v Pekingu... Ešu to ni blo všeč... on bi šel kar tja... kam?... tja v tisto smer... hmm ti pejt, jst bom pa počakal na GPS da se skonekta... svašta... končno dobim vezo in valda je hostl v čist drugi smeri... Es!... Čuden tale tip... greva proti hostlu in po 50m naju ustavita dve punci... "helou", "hello"... "vuer ar ju from?"... "Australia and Zlovenia!"... "Oh Zlovenia... najs plejs! Aj lajk raša!... vi ar stjudnts of ingliš... vud ju lajk tu gou for a drink sou vui ken tok?"...Eš:"hmmm ok!"... Jaz:"Ma ne seri!... No thank you! Maybe next time."... Tale cepec je hotu kr na drink z enima dvema... ok mogoče njemu ni jasn ampak prava balkanska logika pravi nikadaaaa... mal tečen ker sem bil proti... pa pejt sam, kaj sem jst zdej tvoj bejbisitr... prideva v hostl se sčekirava in prvo kar naredi gre za mašino... človek sej te bo mail počaku... sem hotu bit še prijazen in kao a greva na per... jah lohka ampak pol, prvo moram... ok ajdeeee... svašta... nisem ga več vidu, razen čez par dni ko sem vidu kako me je zagledu in se na petah obrnu... hmmm očitno se me je izogibal... to je blo to o Esu... Ešu... na oglasni deski je velik plakat z naslovom SCAM... ne nasedajte foram ala - me smo študentke angleščine in bi se rade pogovarjale da mal vadimo, a gremo na pijačo... peljejo te v lokal kjer je njihov čaj 200€ ... od tega pol dobijo procente... druga vrsta scama je, da te vabijo gledat slike... kao neka umetnost, da pol kupiš te njihove izdelke - v večini gre za printe s tiskalnika.... cene so nenormalne... začne se pa z prid pogledat... zastojn... balakanac ve, da nič na svetu ni zastojn... upam, da je Eš kupu velik slik in pelu velik punc na čaj... Es!
Šel pogledat vse znane točke razen podzemnega mesta, ki je trenutno zaprt... itak pa noben od kinezov ne ve kje je... nobeden od kinezov niti ne ve kaj je to... žalostno... pod Pekingom so kilometri in kilometri rovov pa noben ne ve za njih... no ja eni vejo, ker so si not lepo uredil stanovanja al pa pisarne in trgovine... no sej itak nisem dost zamudil ker so ga pol že podrl... templji so full zanimivi... resno!... da ti vidiš kineze kako so ponosni na vse njihove templje... stojijo pred njimi tud pol ure da jih občudujejo... seveda jih vmes popluvajo ker nimajo niti mal kulture... kasneje sem prišel do zaključka, da jih najbrž ne občudujejo ampak samo iščejo razlike med enim in drugim... ma kaki zanimivi - obične obarvane barake... tolk sem se naveličal teh templjev, da tud če nobenga več v lajfu ne vidm... ampak, da vam povem - sem šel pogledat vse in razlike ni... vsaj tako sem ugotovil kot laik... najbrž so res kje razlike ampak nažalost nisem mel dovolj časa, da bi jih opazil ker sem moral bežat pred mrhovinarji...
Tianmen trg in prepovedano mesto... njihovi največji znamenitosti... turistov kar velik ampak vsi v parih ali skupinah... naštel sem jih ziher ene 6 al pa 7... ljudi ne parov... jaz sam... in okrog mene piranhe... tropi kinezov in Sr to in Sr ono... ma dejte mi že mir... nonstop... me je totalno minil... ne moreš vrjet kolk je tega... prov k navadni fehtarji... konstantno nadlegovanje z umetniškimi slikami ali pa z pijačo in pogovorom... čez neki časa sem vsakmu, ki je prihajal proti men zabrusil "No art, no drink!"... če je fajn težil sem ponovil mal bolj naglas... če je še težil sem se zadru... vedno isto in z istim tonom, tko, da sem bil tud slišat mal usekan... nekatere ki niso razumel ne, pa sem odgnal na druge načine - nikoli z silo, ampak ponavadi tko, da so sami šli čist začudeni - al sem začel vedno odgovarjat samo z "Yes"... "Yes" na čist vsako vprašanje. Namenoma "Yes" in ne "No", ker sem hotu vidt, kako jim zasijejo oči ko slišjo prvi "Yes" in si mislijo aaaa še en od katerga bom zaslužu.... po dolgem zasledovanju in "Sr pliz!"... se ustavim in "Yes!"..."Vudju lajk tu si art?".. "Yes!"... tuki so ponavadi ratal čist veseli... "It iz hir araund d kornr.".... se ne premaknem in "Yes!"... mal začudeno "Sr dis vuej."... še vedno se ne premaknem in še vedno čist resno "Yes!"... že bolj začudeno "Sr kam vit mi."... ga gledam in "Yes."... 10 sec tišine in "Sr?"... "Yes!"... mogoče še kakšno vprašanje in "Yes!"... potem so ponavadi odnehal... promet pa tako bolano nevaren, da kr ne moreš vrjet... maš zeleno on rdečo in te kr izsiljuje... greš čez prehod in kr rine vate... ne rine kot na razdalji parih metrov... ne rine tko, da te z odbijačem tolče v koleno... bolano... res bolano...
Vse je onesnaženo... ampak ne tko kot sem mislil... men se glih ni zdelo da je velik smoga vsaj ne tko kot so prikazoval na TV pred olimpijskimi... men se je vse zdel onesnaženo v smislu, da je vse umazano... Napoli naj bi bil najbolj umazan mest v Italiji ampak moram priznat da je stari del mesta prov lep - vse zeleno in pol dreves in rožic... tuki tega ni... vse je rjavo al pa sivo... čist umazano... mogoče ker je zima, ampak zima je bla tud v Tokiju in Moskvi pa ni izgledal nič tko hudga kot to... tuki je vse prašno in razbito... Tianjin all over again... vsi, čist vsi pločniki razbiti in samo napol asflatirani, ostalo blato in umazanija... žalostno glede na to da je to glavno mesto... in ne, ne govorim o kakšnem predmestju, govorim o strogem centru - sosednja ulica od prepovedanega mesta - hej če je bilo hostlu ime Forbidn Zity pol veste, da je bilo res v centru... žalost... sama žalost... tud folk... žalost... raztrgani in umazani... vem da perejo obleke samo z mrzlo vodo ampak to ni izgovor... vsi imajo blatne hlače k da bi glihkar prišli iz Dolskega... resno... čevle splon ne bom omenju...
A veste da uvajajo strožje cestne zakone... jep imajo preveč nesreč zaradi alkohola, tko, da so se odločil, da bodo zdej začel nadzirat tud alkohol... varnostnih pasov še ne ampak alkohol pa ja... zaenkrat samo nadzirat in pol če se bo obnesl bodo sprejel še kakšen zakon kako prekrškarje kaznovat... za zdej bo samo "ti ti ti!"... pomoje ne glih najbolša ideja ker zdej bo full mulcov šlo na ceste in tekmoval kdo bo več napihu, ampak to jih očitno ne sekira kej preveč... ipak jih je 1,3 miljarde... in ja da vidte avtomobile... sami švabi... resno... japonci majo same japonce tile majo pa same švabe - VW in Audi je očitno top... k v sloveniji... sanje vsakega povprečnega slovenca... pasat, hiša na morostu, živčna baba, dva froca in en labradorc... tuki je pasat, bajta v hutongu, baba k ma vsaj zobe, en froc da nau davka in pa en labradorc vsak večer... aja pa prodaja avtomobilov se je v Pekingu dvignla na nenormalno raven zato so uvedli loterijo... v bobnu od par tisoč izžrebajo enga ki si lahko kupi avto... da ne govorim o folku ki cel teden spi pred blokom, da si lahko rezervira plac za parkirat... žalostno...
Ogledi so izredno pocen... 20eur da te peljejo 60km ven na ogled zida, Ming tumbe, čajnice, tovarne svile, perl in ročnih žejd umetnin... pa še na kosilo te peljejo... svašta... cel dan druženja... sej kar zanimivo... vodička je bila ena mula ki ni najbolj poznala zgodovine... sem jo moral mal učit vmes... nonstop me je spraševala kako vse to vem... knjige stara knjige in seveda kmečka logika... in pa vsake tolk časa prijava - ju ar veri hendsm... na začetku je bila mal preveč domača-nekulturna ampak se je kmalu uigrala... mal preveč je japanca prvocirala, sploh pa glede na to, da japanci itak nikol nič ne rečejo nazaj... mal preveč za nekoga, ki je vodič komi en mesec... edini potniki smo bili jaz, njena prjatlca in japanac, ki je zaključeval svojo pot okoli sveta - on jo je preletel za razliko od mene - in seveda vsake tolk časa tud šofer, ki je bil bolj potnik kot ne... med vožnjo mislim... seveda smo kmalu začeli poslušati kako je Kitajska najlepša dežela na svetu, največji izvoznik vsega, ima popolnoma vse kar rabiš, so najbolši, vse proizvajajo oni, japonci so itak kitajci ki so prebežal na japonsko, taiwan, HK in Macao so itak kitajska, se pelemo v Hyundai kombiju in takoj hvalt kako je to dobr avto - ipak je kitajski (japanac in jst sva hotla rečt da je korejski ampak sva bla raj tih - ipak je še dolga pot pred nami), kitajska je največja država na svetu (no ja tretja največja ampak sem bil tih), in potem še vprašanje vredno 60.000$ a v evropi tud govorite kitajsko... no ja pika na i ni blo to ampak ena najbolši prijav ever - sej evropa se hoče zdej priključit kitajski a ne?.... jep samo še bližnji vzod in ostalo azijo vprašamo če lahko naredimo most čez njih... tko kot čez hrvaško do srbije... hmmm debata k da bi pršou v Zagreb... res so polni sami sebe... oni so najbolši... no sej tko kot, da bi pršu v zagreb... ne resno tile ludje so nažalost res zelo nerazgledani in nenačitani... dejansko mislijo, da je kitajska vse... dobr so jih prepričal... v glavnem zid je kar lepo vidt od daleč, ko pa prideš zraven pa vidiš vse tiste pljunke in umazanijo... pa ljudje tole se vid iz vesolja... v čajnici sem kupil 3 pakete čaja... full dobr... eden je kao tud za relaksacijo... relaksacija maj es, tole je zihr beng - tolk zadet že dolg nisem bil... v tovarni svile sem pojedu eno sviloprejko, pri perlah dobil dve perlici in povsod naučil kitajce kako se črkuje določene besede v angleščini - očitno jim ne gre preveč dobr od rok... več o tem tudi pri slikah... perlici sem dobil ker sem uganil točno število perl v školjki... 13 in pol... jep 13 in pol... prvo se mi je Mavrica smejala ampak pol sem jo le prepričal da je 14ta pol manjša kot ostale... seveda dobil spet en "ju ar veri hendsam!" za po pot in gremo mi dalje... šel kupit tudi dve knjigi ker pot do Aus bo kar dolga... sem vam povedu, da grem z ladjo?... jep in to ne z kakšno cruise ladjo ampak tisto pravo kontejnersko... od Taiwana do Melbourna... očitno mi bo ratal to, kar že dolgo ni nobenmu... eden se je spravu pisat knjigo kako prideš od Evrope do Australije brez letenja - mu je skor ratal - prišel do Balija potem pa obupal ker ni najdu prevoza naprej... no men je ratal... no upam, da mi bo... mogoče bi moral pa jaz kaj napisat... ja v glavnem sem šel v največjo knjigarno v Pekingu... naša knjižnica šiška je bistveno večja... tile kinezi itak nič ne berejo... v glavnem pridem not in iščem najdebelejše knjige kar jih majo... najdem Nasin manual za pristajanje lunarnega modula, Človeški genom in žepna izdaja Win 95 priročnika... nahhh vse sem že prebral... zavijem še v oddelek z mednarodnimi uspešnicami... Maova rdeča knjiga, Maova velika kuharica in Kako postati miljonar - Mao in Smiljan Mori... ker ni nič pametnega se odločim za Ulysses in War&Peace... oboje od 1200 strani plus... glede na to, da berem bolj počasi bo več kot zadost za 12 dni...
V hotelu/hostlu sem se čist spoprijateljil z osebjem in gosti. Vsak dan so posebi zame, priredil večerni kino... Jet Li vsak večer... model je res naredu enih filmov... pri njih je bil zaposlen še en američan iz seuvf kehrolaijnahh... tolk znal anglešk k kinezi... he he ne resno bil američan samo zaradi njegovga naglaska so ga vsi kinezi komi razumel... že itak imajo težave z angleščino pol ti pride pa še en jenk k ti zavija na ijekavico... sorry ihekavico... spoznam še poln enih južno američanov od katerih eden konstantno sedi v hostlu... zjutri, opoldne, popoldne, zvečer... kadarkol pridem je tam... ni mi jasno zakaj... no en dan mi napol prizna, da si ne upa več ven... vsega ma tolk dost, da bi šou najraj nazaj domov... v kini je že celih 4 dni... šit jst mam še en mesec pred sabo...
Ok v Pekingu sem vidu vse, probu pekinško raco bil štirkrat povožen zdej mam pa dost... grem naprej... škoda edin k nisem probu še škorpijonov, kač, morskih konjičkov, zvezd, psa, mačke itn. itn... resnično sem si želel ampak na tržnici si nisem upal ustaviti... ko sem šel mimo je vse zavreščal in za mano se je usul miljon rumenih miniaturnih postav... nope kle že ne bom jedu...
Cel Peking poln nekih novih super veleblagovnic, ali po slovensko - shopping centrov, ali po SSKJju - Mallov... polno njih a notri ni žive duše... čist prazno... kadakoli... prov žalostno za vidt... Prypiat ghost town? Ma idi - prid v šengguang chopping mall... chopping z c!... se vidi kupna moč... eh kinezi nećete vi nikad u europu... še hrvati vas bodo prehitel... pa kaj je ta fora z majcami?... kamorkoli greš imaš vsepovsod razobešene majce za turiste... bela majca z velikim I in velikim rdečim srčkom in uzpodi veliki B in J... I love BJ... hmmm I love it too, ampak zato tega še ne bom dal na majco... kasneje mi razložijo da je BJ okrajšava za Peking... tako kot je SH okrajšava za Šanghai... no sej to sem vedu, ampak sem se delu neumnega in preverjal če jim je jasno kaj so dejansko napisal na majico... hmmm če bi v Šanghaju odpru IT firmo bi ji dal ime Shanghai IT Ltd. ... skrajšano SHIT ltd... odpru podružnico v Pekingu in naredu svojo majco... SHIT loves BJ... al pa, buy at SHIT, BJ free... ok samo poigravam se z idejami...
Teh neumnosti oz. včasih kar velikih neumnosti je tuki precej... folk sploh ne opaz... očitno je en balkanc res mel dost teh kinezov in jih nauču črkovanja... da vi vidte kolk je napak... sej razumem da majhne trgovince glih nimajo za kakšnega prevajalca, ampak pomoje da preden narediš 10m visoke črke za obest na vrh stolpnice vsaj mal preveriš... če ne druzga vprašaš vsaj strica gugla al pa spelčekr v vordu... enako velja za miljone opozoril na metroju, vlakih, busih, uličnih znakih... povsod... ama povsod... sej eni so kar zabavni... edino kar mi je žal je da nisem slikal že od začetka in da nisem mel fotkiča vedno pri roki... teh nepravilnosti je ogromno... najbolj smešni so seveda meniji v restavracijah... hmmm restavracije... če jih smem sploh tako imenovat... lukne v steni z dvema stoloma na ulici in to je to... ne resno... njihovih lokalnih restavracij je itak bolš da se izogibaš... no sej najbrž jih američani itak težko najdejo... moraš it v en hutong... kirkoli hutong... ko zagledaš velika aluminajsta vrata prekrita z plastičnimi zavesami, moraš odrint ene par vreč smeti in drekov na tleh preden jih lahko odpreš... ko odpreš se prad tabo pojavi večji prostor (2mx2m) popolnoma obložen z belimi ploščicami in dvema mizama na sredini... notri je zatohlo in smrdi... ploščice so sicer originalno bele ampak rjavi madeži so vsepovsod... meso in zelenjava ležijo na tleh med podganami... ko si izbereš kaj boš, vzamejo s kupa hrano in jo grejo ven na pločnik umit in nasekljat... notri je samo za kuhanje... ipak je treba poskrbet za higeno... ko vse poješ, greš do najbližjega javnega WCja (v Pekingu je samo eden - zraven Mao mavzoleja... al je Maov mazulej zraven WCja... še vedno ne vem kater je kater), kjer globoko vdihneš in hrano v trenutku vrneš tja od kjer je pršla... bolš to kod pa do jo prebaviš... nikoli ampak res nikoli ne it jest v te "restavracije"... čez dan izgledajo čist drugač kot ponoč... ponoč se vse lepo svetlika in je primerno zatemnjeno, čez dan pa vidiš dejansko stanje... tolk umazanije pa res nisem še nikjer vidu
Kinezi so v zadnjih nekaj letih začeli svoje kanarčke menjavati za drugo vrsto domačih živali - pse... to je neka nova moda in v Pekingu sem jih vidu vsaj ene 10... deset vam rečem!... torej cca 1 na mio prebivalcev... vsi mladički... nimam pojma kaj naredijo z njimi ko zrastejo... nimam pojma kako jih pripravijo... in vsi vrste Pekinezr... nimam pojma kdo je dubu ime po komu... pes po mestu ali mesto po psu... no edino kar me je pozitivno presenetl je, da v kini rabiš licenco če hočeš met psa - celo nek psihiatrični pregled... nema tuki štirih psov, Beričevića, Senice in Kresalove v garaži...
Beijing je kot prestolnica res ena žalost... Beijing tud kot navadno mesto je ena velika žalost... tako umazano... tako bljah... folk umazan in strgan... vsi ama vsi pluvajo, se derejo, težijo... res postaneš živčen... tolk ropotanja da kar ni res... na žalost je Beijing prevzel prvo mest na lestvici mest kamor nikoli ampak res nikoli več ne bom prišel... ne tud če bo treba ne bom šel... kje so tiste slike folka na biciklih... ptičkov v kletki v parku... folk k dela telovadbo zjutri... nema tega... vse smrdi in vse je umazan... folk je za postrelit (kdo bi pa opazu, da jih 10mio manjka) al pa vsaj mal prevzgojit... nažalost je cela kitajska taka kot sem kasneje ugotovil...
Grem jst od tuki v Xian... pogledat Terracotto... naj bi bila na vrhu Unescovga seznama... nimam pojma kdo je ta Unesco ampak očitno ima en seznam... ko ga najdem mu bom povedu naj pobriše Terracotto ker je to navadno sranje... nateg...
Vlak za Xian
Kupim karto za Xian... seveda kot je v moji navadi, šparam pri prevozu... ne ena mojih bolj briljantnih idej... podobna uni z Transsibirsko... kupim karto za Hard Seat... imaš Hard Seat, Soft Seat, Hard Bed in Soft Bed... jst izberem najcenejšo... namenoma - da izkusim vlak v kini iz prve roke... pridem na postajo in že na želežniški mi postane slabo... noben me ni pripravil na vso umazanijo in smrad v čakalnici... končno odprejo vrata in folk spet navali z stampedom... nimam pojma kaj se kitajci tolk radi prerivajo... očitno jim je to dnevna športna aktivnost ker med prerivanjem tud zlo radi mlatjo okol sebe... ker še nisem navajen na gužvanje me stampedo ene 1000 kinezov povleče s sabo... končno pridem do vagona in ko hočem gor ugotovim da se folk gužva že v predprostoru... komi se zrinem tik predn majstor spele... stojim v predprostoru stisenjen med kineze zihr ene 45 min, ko se odločim, da tko ne bo šlo naprej... 12 ur pa ziher ne bom stal... potrkam na sprevodnikova vrata in mu začnem težit tko kot vsaj ene 100 potnikov pred mano... glede na to, da je vse pred mano nadru in jih poslal vn stat v vrsto, sem predvideval da bo tud pri meni isto, ampak sem bil prijetno presenečen ko mi je razložil, da mi karta, ki jo držim v rokah zagotavlja zic št 58 - zic ob oknu v predzadnji vrsti, mal nižji in levo... hmmm kako naj zdej pridem do tja... folka nenormalno velik... vsi stojijo v prehodu med zici, v predprostoru, tapametni so si prinesli še zložljive stolčke... jah nič bom probal bit kulturen... pustim ruzak in grem prvo v izvidnico... po teških mukah se le priplazim do zica in pomolim karto tipu k sedi na mojem zicu... on začne iskat njegovo, folk se začne obračat, nastane cela zmeda, vsak hoče vidt mojo karto, prihaja folk iz čist druzga konca vagona, da vid kaj se dogaja, dretje in glasno razmišljanje... to traja ene 5 min in ko počasi začenjam dobivat barvo v moja bleda lička, se ženska poleg tega tipa končno preda, neki zamomlja in se dvigne... cel vagon zavzdihne aaaahhhh, končno smo rešili uganko... sicer to ni moj zic, ampak ok naj bo čiča pri oknu... tile stari se vedno neki urivajo... k da jim je to zadnja želja... grem nazaj po ruzak in spet dilema - kako do mojga zica... komi dvignem ruzak nad glavo in začnem z ekskjuzanjem... noben nič edin to, da me čudn gledajo... ok tko, lahko še 12 ur hodm do mojga zica... uberem njihov način - začnem hodt, pa tist k se bo umaknu super, tist k ne pa... ok pridem nazaj do zica in spet ena ženska tam sedi... hmmm... takoj ko me zagleda se dvigne in se umakne... sem pol ugotovil, da je to pri njih navada - ko vstaneš se nekdo vsede, dokler ne prideš nazaj - glih tolk, da si odpočije... no in zdej je dilema kam dat ruzak... noben nič... vsi majo tiste svoje vrečke gor na prtlažniku ampak nobenmu se niti približno ne da ustat... probam zbasat pod zic ampak ne gre... šalabajzer pri oknu na zicu št 58, mi predlaga, da si ga dam med noge, da se bom lahko naslonu nanga... ok očitno res ni druge izbire... po kakšni uri dobim stari dobri filing iz Transsibira in sliko vsakič ko zaprem oči - vidim sebe z sončnimi očali, pregriženo Cohibo v gobcu in 12gauge v rokah... mulo nasprot mene proba zaspat in ker se nikakor ne more raztegnt, zavzdihne, vstane in mi začne neki kazat kao a bi rad dal svoj ruzak gor... jok brate paše mi jahat tole torbo, bolj intmn z njo pomoje itak ne morem bit... ko vidi prezir in utrujenost v mojih očeh se hitro podviza in začne vlečt vrečke iz prtljažnika in jih basat pod sedeže... tolk prestrašen od mojga pogleda, da mi brez besed pomaga zbasat še ruzak na prtlažnik... se nisem upiral čeprav sem hkrati razmišljal kako bom spral vse te bacile z moje torbe, zdej ko jih je tamau prenesu gor z svojimi črnimi rokami... mah bom že, sej ruzak je v enem tednu kitajske postal čist svinski - več umazanije sem fasu na ruzak v prvem dnevu ko sem prišel kot prej na celi poti... ne nemi začet z rasizmom ker nisem, samo povem, tko kot je - kinezi so nagravžne svinje... ampak o tem čez nekaj vrstic... no po cirka ene dveh urah lahkotnega spanca, se zbudim in ugotovim, da sosed na moji levi spi na mojem hrbtu... torej jst sem zaspal tko, da sem se nagnu naprej in z desno roko naslonu na mini mizico daleč na desni pod oknom, ta model pa je omagal na mojem hrbtu... sam upam, da se ni slinu ker pol bom znoru... vstanem in grem na wc odtočt in počekirat če imam kakšen madež sline na trapezu... na poti na wc sploh nisem opazil parčka, ki je spal pri umivalnikih, šele pol ko sem opravil svoje in ko sem prišel ven, da si umijem roke me je zadel... prasci ogabni umazani... vsak vagon ima dva wcja in pred wcji prostor s tremi umavalniki... slika, ki sem jo imel pred sabo je bila več kot ogabna... ko pridem iz wcja, ki je prekrit z urinom, kosi plavajočih fekaliji in uporabljenim toaletnim papirjem - počepni wc, ki očitno ne požira več in se vsaj en cm scavnice preliva iz wcja v predprostor - se prvo skor spotaknem ob nogo kolega potnika, ki nemarno visi preko prehoda - poba sedi sredi mlake na svojem ruzaku in gleda eno kitajsko propagando na svojem prenosnem dvd predvajalniku... ne to ni to... to ni najhuj... ruzak sred scavnice je neki čist normalnega... no zraven njega leži en parček vzdolžno pod umivalniki popolnoma oblečen v nove cunje visoke mode - puhovka ala montmetka, kavbojke ala kazuči z čjem in seveda nepogrešljivi debeli beli štumfi pod novimi štiklami in novimi salonarji... no ja salonarji z zadržkom... ležita na razpostrtem časopisnem papirju... hmmm... na razpostrtem časopisnem papirju prepojenim z prej omenjeno tekočino, ki se preliva v predprostor... še enkrat pogledam ker pač ne morem vrjet... stojim sredi te tekočine, gledam od kje prihaja in gledam kako se zatika povsod po robovih predprostora... cel predprostor plava v tej tekočini... ima me, da bi se obrnil in šel nazaj na wc izpraznit želodec... a ima smisu, al pa če bruhnem kar tuki na sredini... itak vsi tuki nos pucajo tko kot naši šipci, o pluvanju pa itak nebi zgubljal besed... še mal gledam, ker nekako ne morem vrjet, da je to res kar vidim... mogoče pa spita in ne vesta... in glih takrat se dvigne slabša polovica parčka, pogleda na uro in se obrne na drugo stran... no in takrat vidim, da ne samo da vesta ampak najbrž celo uživata - ko je dvignu roko, da pogleda na uro mu je z rokava kapljala te ista tekočina kot je bila maloprej izločena iz mojega mehurja... želodec se mi vozla... hočem it nazaj do zica ampak seveda je pred mano vrsta... pogledam okol in vidim, da se čist nobeden ama čist nobeden ne sekira... vsem je to normalno... trije sedijo in ležijo v scavnici na vlaku - ja in?... parček je imel na umavalnikih naloženih vsaj ene 10 novih vrečk z napisom Cyper Duty Free... torej očitno sta bila na Cipru, priletela v Peking in zdej se z vlakom vračata domov... najbrž praznujeta kakšno obletnico... pejt mala, greva na ciper za obletnico, pol nazaj grede bova pa spala v luži scavnice 500tih kinezov in enga balkanca... kira bi se lahko uprla temu...
Zdej šele opažam, da kar precej kinezov pušča dolge nohte... no vsaj na enmu prstu... tko kot indijci in vsi vemo zakaj jih indijci puščajo... mogoče pa je res kej na temu, ker poba, ki je prej dvignu moj ruzak je zdej prišel z wcja in nekam čudno smrdi... no niti ne čudno, smrdi po običnem kineskem sranju... prvo kar je naredu je, da je vzel robčke in si obrisal roke... posebno pozornost je namenil nohtu in prstu kateremu noht pripada... mali prst na levi roki... jep mogoče je pa res kej na temu... sem kasneje opazil, da ker veliko kinezov v Xianu pušča dolge nohte... no ja spet - vsaj enega...
Xian
Prihod v Xian je še hujš kot v Peking... tuki pa res vse razbito, smrdi in polno smeti... polno... na netu sem najdu samo en hotel/hostl/app... čist v centru in zgleda kar ok... ko stopim z vlaka spet prižgem GPS, ker vem, da je do tja vsaj ene 1,5 km... ni 5 sec okol mene že na destine lačnih kinezov... vsi se neki derejo ampak ne slišim nobenga "taxi!"... odmahnem z roko, odkimam, se deremo "No, no!" ampak očitno nič ne pomaga... ma dobr derte se vi... začnem korakat proti izhodu in četica za mano... vsako sekundo jih je več... ko sem pri izhodu se obrnem nazaj in tam jih je ziher ene sto komadov... matr se jim da... grem vn s štacjona in vse še enkrat od začetka, samo da je tokrat skupina bistveno večja... tokrat se mi ne da niti ubadat z mahanjem, odkimavanjem ali odgovarjanjem... mahnem jo proti centru ampak skupina za mano... šele po ene 300 metrih se mal porazgubijo... ne vsi... eni me zasledujejo še naprej... ok zdej mi pa res ni jasno kaj hočejo od mene... prleti en na skuterju ko čakam na prehodu in na vsak način me hoče pelat... ma ni šans... kam naj grem na ta mini skuter in še z ruzakom... mu rečem ne, ampak on se samo neki blesavo reži... pridejo še drugi na skuterjih... isto... ponovi vajo... in tko vse do hotela... žalostno... da se vam da za mano hodt al pa vozt 1,5 km, ki se je kasneje izkazalo da je 2,5... ko hodim po ulici me vsi čudno gledajo... prlaufajo z druge strani ceste, se postavijo pred mano, me blesavo gledajo in potem "helou"... sej sem že navajen na blesave poglede, heloue, smeh in dretje za mano ampak tile tuki so še bolj usekani... vsak, ki gre nasprot "helou!" in pol smeh... nimam pojma kaj je tolk smešnega... navajen sem tud na smeh butastih kinezov ko zagledajo moj ruzak, ampak tile so prov začudeni... vsi začudeno gledajo mene in ruzak... pa dobr kaj vam je... najbolj smešni pa so mi tisti ki na ramah nosijo ogromne vreče smeti in pol se ti ustavjo pred tabo in kažejo kolegu na tvoj ruzak in se smejejo k debili... na začetku so mi bli samo zoprni ampak pol sem najdu taktiko... pokazu sem na njihovo trikrat večjo vrečo na ramah, se nakremžil in začel smejat nazaj... užaljeni so se takoj umaknli... pa kaj se vi men smejete mi še vedno ni jasn... jst sem vsaj čist in nosim normaln ruzak a ne vi - umazani z celo vrečo smeti na ramah... nimam pojma kam nosijo vse te smeti in zakaj jih majo ampak izgledajo še huj kot prjatli iz kartun sitija v Beogradu... ne resno cela kina je ciganarija... "helou"...
Pridem končno do enga hotela in me pet punc že z vrat kliče "hir hir hir"... vstopil sem samo da vprašam za pot, ker očitno sem označil napačen hotel... ta se imenuje čist neki druzga... "hir hir hir"... grem tja in že mi kažejo list z mojim imenom... ok očitno sem v pravem... nobena ne zna besede angleš razen "hir, jes in nou"... karkoli vprašam se začnejo hihitat... ne zečtku je še zabavno ampak pol te kar mal živcira ko hočeš vprašat samo eno malenkost... če bi ble ve kure vsaj 5 sekund tih bi vam lahko lepo razložu... ni šans hihihihi... ma idi... grem v sobo/apartma, da se naspim ker nisem normalno spal že dva dni...
Naslednji dan po jutranjih ogledih se spet ponovi scena iz vseh hotelov do zdej... no ja hotelov, hostlov... sedim za računalnikom, tokrat ne spim al pa dremljem, ko pri vratih slišim tok-tok-tok samo trikrat kot je navada in člnk kartico čez skener in vrata se odprejo... tko kot povsod tudi tuki sobarice vkorakajo neglede na to ali spiš ali si nag ali pač karkoli... to je navada po celi kitajski... one majo svoj del za narest in pika... tud če si v štirzvezdice/apartmentu kot je tale... komi jo prepričam, da ni treba nč pospravlat in naj me pusti namir... celo ratal mi je... ni povsod tako lahko... v Šanghaju so prišle not in niso hotle ven čeprav sem spal... napol zbujen sem ležal v postli, dokler niso pospravle neki zamrmrale in šle ven... svašta... res jih bo mogu en naučit kako in kaj... no torej komi jo prepričam, da naj gre ven - ko se ji končno posveti, da bo zarad tega mela manj dela se mi začne zahvaljevat... nič nič malarumenagospazpoševnimiučmi, je že v redu... ko vidi kako sem prijazen me vpraša "Njuzpejpr?", "No thank you."... ne popusti "Jes, jes njuspejpr!".... "No, no it's OK!"... na vsak način mi hoče podturit časopis v zahvalo... "Nou, nou njuspejpr jes jes!" in začne brskat po njeni nabito polni premični pisarni... ko končno najde, se nasmeje in triumfalno dvigne v zrak rolo skret papirja "Njuspejpr!"... ko ugotovim, da je njuspejpr v bistvu skret papir se nasmehnem in vzamem darilo dano v zahvalo... pobrska še mal in potegne ven še eno rolo, tokrat ne triumfalno ampak bol naskrivaj, se obrne, da preveri če jo kdo gleda, k kašen diler z šišenskih ulic in mi stisne še drugo roko in skrivnosto pomežikne... torej zdej mi je jasno zakaj vsi kinezi s sabo na wc nosjo njuspejpr - ne za branje...
Popoldne grem menjat dnar... se spominte 10.000yenov, ki sem jih zgubil... no nisem jih zgubil samo zataknli so se mi nekje v denarnici... nimam pojma kako jih nisem že prej najdu... grem do banke, ker edin tam lahko menjaš denar... varnostnik na vratih me prijazno usmeri k gospodični za mizo sred banke... v celi banki sva samo jst, ona in varnostnik... nikjer žive duše... k v mallu v Pekingu a banka ogromna... ok ji dam dnar in on neee ne, prvo bo treba izpolnt polo... kakšno polo, sej bom sam zamenju dnar... no ni bila samo pola, blo je več njih... 45min na baki zato, da sem zamenju denar... 45min... pa nebi reku, da bi mi dal vsaj dobr kurs... ne oskubjo te vsaj za 20%... 20% ljudi... to še '91 pri nas na tržnici ni blo... svašta...
Naslednji dan Terracotta... edini razlog zakaj sem šel v Xian... vodič pride pome 45min pred dogovorjenim časom... še dobr da sem bil pripravljen... se zbaševa v kombi in gremo še do enga hostla po eno punco... ena švicarka... skor... mama švicarka, fotr mohamed iz maroka... jst sam stojim pred hostlom, ker je šel vodič notr neki urajat in pride ona vn in ne a ne b ampak mi takoj začne neki nakladat... govori in govori... dej udihn mal... ženske se ne da ustavt... gremo v kombi ona še kr neki govori... prideta še dve punci iz druge skupine ker so se odločil, da nas bojo dal kr skup in ta švicarka še vedno kar govori... gremo proti Terracotti in hoče vodič neki povedat ampak švicarka še vedno govori... pol hoče povedat neki vodička od druge grupe ampak ne gre, ker švicarka govori... zaaaaaprriiiii gobec se zaderem na ves glas.... globoko sam v sebi... in po čudežu utihne... nope to je samo vdihnla, evo njo spet... in tako celo pot... se usedem zraven vodiča in mava privatno uro inštrukciji... sicer ga komi slišim ker se švicarka tolk dere ampak bolš to kot da njo poslušam... ne sam da nonstop govori ampak govori eno in isto... bedarije... čudna ženska... ker smo bili združeni v eno skupino in imamo različne urnike se morava jst in švicarka prilagajat drugima dvema... ni problem ker je bilo itak zanimivo... vplačal sem samo ogled Terracotte ampak smo šli pogledat še par drugih stvari... seveda smo moral doplačat če smo hotl it notr, al pa lahko počakamo vzuni... glede na to da je cena 50centov, valda da grem... švicarka tud... ko pridemo nazaj, dam denar vodiču, ki je bil tolk dobr da je založu, švicarka pa začne neki komplicirat - hoče račun... ne morš vrjet... čudna ženska... nonstop se pritožuje preko kitajske... sej se z njo popolnoma strinjam, ampak glede na to, da smo v kombiju še z tremi kinezi pač ne bom komentiru... zdej se priključita še drugi dve punci... punci sta iz St. Petersburga... na kitajsk sta prišli ker je to del njihovega programa na faksu... študirata kitajsko zgodovino/kulturo/jezik... tokrat sta na kitajskem drugič... in zadnjič... nikoli več... hmmm se kr strinjam tudi s tem... razlagata kako sta vsak dan živčni in da si niti ne upata iz stanovanja... he he poznano... ena od njih čez neki časa bruhne v jok... boga revca... čist razumem... čist sta razočarani nad vsem... no mata vsaj to prednost, da govorita kinesko, ampak kot sta mi razložili bi bilo včasih bolš da ne... tolk neizobraženga in nerazgledanga folka sploh ne moreš niti poslušat... jep tudi to čist razumem... v glavnem se strinjam z vsemi tremi... nikoli več kitajska... nikoli... in glih takrat evo nas v Terracotti... jeee komi čakam, da vidim kaj so ti kinezi izkopal... pridemo spredi in gremo prej še na kosilo... spet ena tipična restavracija... sredi puščave, ena baraka, znotri obložena z belimi ploščicami od tal do stropa, dve mizi in tiste budaste plastične zavese... hrana še kar ok, ampak itak nisem prišel do nje, ker je švicarka vse pojedla... pa kam daš vse to?... ko konča spet začne govorit... bla bla bla... shut up!!!... gremo proti Terracotti... najdišče je na velikem ravnem polju med dvema hriboma... sredi puščave... vhod na najdiše je pod KFCjem in Makdonaldsom, ki prav bodeta v uči sredi puščave... potem hodiš še ene 5 min po eni umetno narejeni ulici kjer so levo in desno trgovince s spominki in raznimi starbaksi... še en vhod... spet hoja in še en vhod... trikrat se pofočkaš... končno pridem do tistga vodnjaka kjer se je vse začel... še prej nujni ogled trgovince s spominki, kjer za šalterjem sedi najditelj Terracotte osebno... utrujen star možakar... zdolgočasen... postavljen na ogled za turiste... nimam pojma zakaj ga ne dajo v kletko al pa vsaj v kakšno vitrino... mu pomaham in mi pomaha nazaj... vprašam če ga lahko slikam in takoj prilaufa prodajalka... lahko ampak samo če kupiš tole knjigo... ok pol pa nič... seveda me prodajalka zasleduje po celi trgovini in gre z mano še do vhoda... nonstop se neki dere... pa dobr nehi, ne bom nič kupu... gremo končno do najdbišča in se z švicarko odločiva, da greva z guzne strani... prvo jama 3, pol 2 in nazadnje največja 1... kao, da nisi pol razočaran... no razočaran sem bil tko al tko... jamo so odkril leta 1974 (se mi zdi), ampak do zdej so samo razbrskal te tri jame... no ja eno in še mal... tretja je prekrita nazaj in ni nč za vidt, druga je tud prekrita nazaj ampak je zraven razstavljen čepeči lokostrelec in prva, ki je deloma odkrita in edino kar je zanimv je vidt kako delavci zraven kao neki delajo... enih par sem zalotil kako dremajo za mizo... najbrž je zato tam tabla za tišino... slikat jih pa itak ne smeš... žalost... tisti dve razstavljeni kočiji sta tud zanimivi... če bi jih sploh vidu... to sta minjaturna modelčka razstavljena v temi, tko, da ja nič ne vidš... neki skrivajo pomoje... najbrž so jih otroc modelarskega društva xian skup zlimal, zdej pa to prodajajo turistom kot neko hudo najdbo... dolgčas in brezveze... resnično sem pričakoval več od tega... izgleda kot, da so več truda in energije vložil v izdelavo parkca in trgovinc vse okoli kot pa v samo raziskovanje jame... žalost... no klukco na mojem seznamu sem pa vseen naredu... ko končam z ogledovanjem tega natega, se vrnem na mesto kjer smo bili dogovorjeni in kjer švicarka že laja na vse mimoidoče... zvem, da sta punci iz rusije imele še en ogled - quinova grobnica - in da sta šli naprej z vodičko, tko, da če hočemo it domov gremo lahko z busom (ha ha ha) al pa jih počakamo pa gremo z njim nazaj z manjšim detourom do Quinove poletne rezidence - kopališča... ob sami misli na gužvanje na busu mi je ratal slabo... valda da bomo počakal... čakal smo glih ene 5 min, ko šefe dobi klic, da naj pridemo pred vhod ker so že nazaj... že od daleč sem vidu zamorjeni ruski faci in užaljeno vodičko... očitno se je neki zgodil... kaj je narobe... nič... ok neki je narobe... mah nič... he he vidim da sta razočarani... jah no... kaj sta videli hrib?... ja... in pol smeh... sem točno vedu kaj ju je mučilo... grobnice u kini so mal drugačne kot pri nas... to sem zvedu pri Mingovih grobnicah ko sem bil približno isto razočaran... Mingove sicer imajo vsaj mal atmosfere in vsaj mal zgradb okoli, da ne govorim o znanem parkcu... v glavnem punci sta mogla lezet nevem kolk daleč, nevem kolk visok, da sta nakonci prišli do table, kjer piše Quinova grobnica... samo tabla... taka kot prometni znak... to je to... he he he... jah tko ti je v kini... ampak neeee oni so najbolši, oni imajo najstarejšo kulturo... če je to kultura sem raj brez nje... in to ti oni prodajajo kot grobnica... he he če bi jih Italjani vidl bi znorel...
grem od tuki, tale xian mi gre že pošteno na živce... grem v Šanghaj ker sem slišu, da je tam velik bolš... zvečer še na kosilo ob svečah... ledenih svečah... v restavraciji v hotelu na vrhu stolpnice je -3C... imajo vso elektronko na svetu, ampak za grelce pa še niso slišal... no sej sem že navejen - tko je povsod... smešno ko ti kelnar pride postrežt v puhovki... in ja kelnarji al pa kelnarce... to so me tud živciral... ti prinesejo meni, ti ga dajo v roke in pol stojijo zraven... lej rabu bom kakšno minuto... huh?... prnes eno kolo... ok... ne prnes jo zdej... ok kaj boš pa jedu... pejt prvo po kolo pa bom pol naroču... se ne premakne... jah pol pa nč, pol pa stoj zraven... po 3min postane živčen... sam si si kriv... in to povsod... povsod ti stojijo zraven... če sem vam da pol pa stojte...
Rezerviram karto, tokrat spalnik... ne bom riskiru... grem iz hotela/apartmnta na božični večer... vpršam na recepciji če mi lahko pokličejo taksi do postaje in spet hihitanje... mah predn vam razložim bom prej tam peš... nažalost ni res... božični večer in vse je polno enih butastih kinezov... odprem vrata hotela, stopim vn in špljoc... zagazim v 30cm blata... glavna ulica v 9mio mestu je polna blata... aja sej res, dons je kao neki snežil/dežval... cela ulica plava v blatu... žalostno... ulica dolga 2km in široka 6pasov plava v blatu... zelo žalostno... komi prečkam cesto ker se mi folk spet postavla pred mano in bul vame... čakam na buse, čakam na taksi... čakam vsaj pol ure ko končno znorim od teh helouov in modelov na skuterjih k me hočjo pelat in se odločim da grem peš...
Vlak za Šanghaj
Pridem na postajo čist premočen... grem v čakalnico... eno od 12ih... vsak tolk vlka k dve naši hali v Tivoliju... ogromno... kinezov k rusov... vsak s svojimi nudlni in srkajo... no eni nudlne drugi vročo vodo... vsi... cela dvorana odmeva od srkanja... ahhhh ušesa me bolijo in na živce mi greste... komi čakam Šanghaj... pravjo da bo tam full bolš... švicarka naj bi šla tud dons proti Šanghaju... ob približno isti uri... upam, da je ne srečam... gledam folk okol sebe... v eni roki vroči nudlni, z drugo roko pa si sezuva čevle... kaj boš noge namočila not?... ko se sezuje so seveda spodi beli štumfi z napisom NIKKE... rjavi, ne črni, rjavi... črni bi bli umazani od čevljev, rjavi so umazani od hmmm umazanije... sezuje še štumfe... potem mal srkne nudlov in začne s prosto roko šart met prsti na nogah... neki brska, zrola v svalk in frcne... arrrggghhh... bolano... pogledam okol sebe in ugotovim, da to sploh ni neki čudnga... to vsi delajo... vsiiii!!!... trgajo staro kožo, pucajo svinjarijo med prsti, masirajo, trgajo nohte!!!... bolano... ding dong... vkrcanje... počakam, da se vsi zgužvajo naprej... itak mamo vsi oštevilčene postle in zice... gužvite se vi... grem proti vratom in ko hočem skoz, me stara mama od vzadi butne z vrečkami pod kolenom, me s komolcem odrine in skoč pred mano... nevrjento... bla sva sama... vsi so že šli, ampak ona mora bit pred mano... žalostno... pridem na vlak, grem proti moji postli in ne morem vrjet kaj vidim... na tleh tolk svinjarije, da moraš z nogo umikat pred stopiš... to je svinjarije na 20cm debelo... resno... pridem do postle in šok... tile ne menjavajo postelnine... dajo svežo na začetni postaji, ki je bila v Lasi in tako bo do Šanghaja... svašta... ok sosed jo je še slabš odnesu - njegova postla je čist mokra... nič bat, to ga ni odvrnilo od tega, da bi se ulegu... zjutri gledam, kako provodniki in provodnice pucajo vlak... metla in vreča za smeti... po koncu pucanja je bilo vse še vedno svinjsko samo da so mel še 4 polne vreče... štiri polne vreče smeti, ki so jih pobral s tal samo z našega vagona... žalostno...
Šanghai
pravjo, da je Peking mesto sedanjosti, Xian mesto pretklosti in Šanghaj mesto prihodnosti... če je to vaša prihodnost dragi kinezi... žalostno... glede na to, da je to največje mesto na svetu (Tokio z vso okolico je sicer 2x večje) bi človek pričakoval, da je vsaj mal bolj urejeno... ma kje... tuki je pa res nevarno... nimaš niti 5m (metrov ne minut) mira... čist na vsak meter te ustavljajo - tko kot v Pekingu ob znemenitostih, samo da je tukaj to vsepovsod... kamorkoli greš ti težijo... od roleksa, do cunj, do belega blaga... lej če že celo ulco nisem nič kupu tud od tebe ne bom... to laufajo iz druge strani ulce in se že na daleč derejo da se ustav... ma poberte se lešinarji... vsi... vsak dan sem zvečer mrzlično iskal vsaj eno postlo v HongKongu... bilokakšno... sam da je za spat... sam da grem od tuki... zdej razumem unga brazilca al kaj je že bil v Pekingu, ki nikoli ni zapustil hostla... ne res to je tolk teženja tolk pitja živcev... mislim, da je to bol nesramnost kot pa dejansko iskanje poslovnih priložnosti... mislim, da noben tujc nikol nič ne kup od njih in da zato prov zanalašč težijo... ena ženska me je vsak dan čakala na vogalu in vsakič ko sem šel mim mi je težila.. enkrat znorim in ji razložim, da če pred 20min nisem nič kupil tud zdej ne bom - ona se začne smejat, butasto smehljat, ker me je točno razumela kaj sem ji povedal in spet začne z teženjem od začetka... torej očitno gre res bolj za provokacijo kot pa kej druzga... gužvanje... tile so res bolani s tem gužvanjem... najhuj kar se mi je kdajkol zgodil pa je bilo na metro postaji... grem do enega od dveh odprtih okenc in hočem kupit karto - dam denar na pult in ko hočem vzet karto, pride en čiča od 50 let in me odrine stran... meni nič, tebi nič me odrine... okence zraven je čist prazno, ampak ne on gre pred mano... ne morš vrjet... in to po tem ko sem že dal denar... ko se umakne vzamem karto in pogledam blagajničarko - nič - kao pa to je normalno... res žalostno... res... v lokalni restavraciji pod hotelom sem že domač... sicer je svinsjko umazana, ampak še vedno bolš kot ostale v bližini... z blagajničarko sva že stara frenda... tolk sva že domača, da niti ne trznem več, ko mi reče "fift..." hhrrrrrkkkk puj "fifti yuan!"... jep v restavraciji... pred mano... no ne bom o barvi plunka, lahko pa mi pošljete mail pa vam vse to privat razložim... spet uni rolexi in spet oblačil... sr kam, sr čip... enkrat znorim in ko mi začne težit z roleksom, se obrnem in mu začnem težit nazaj... folk me čudno gleda... začnem mu težit če hoče on kupt mojo uro... se začne smejat... ne neham... težim mu vsaj 5 min, tko, da vid kako je to... prvo se smeje, pol je užaljen, pol se spet smeje, pol je mal živčn, pol zafarba (a ste že kdaj vidl rdečga rumenkožca?) in pol končno se umakne... odkorak stran od svojga standarnega mesta... nič bat, čez 4 ure ko sem prišel nazaj je bil spet tam... me pogleda in je čist tih, šele ko naredim 10m naprej se za mano zadere rolex... pa človek star si pet banka minimum... a se ti da... moram it od tuki preden znorim... resno
Najbolša stvar v šanghaju je skywalk... in to je tud edina stvar, ki se jo splača pogledat... celo Gines jo je vpisal v svojo knjigo... nimam pojma kdo je on ampak mislim, da je to isti tip k ma tud en pir... v glavnem najvišja razgledna ploščad na svetu... 100to nadstropje, 492 in kusur metrov nad tlemi in ti stojiš na steklu... a sem vam že povedu, da stojiš na steklu... nimam pojma kakšen je občutek, ker sem se vmes onesvestil in se nič ne spomnem... a sem vam že povedu, da stojiš na steklu 500m nad tlemi... aja to ni tist znani tronožni stolp, to je v finančnem centru - stolpnici... najvišji v šanghaju... aja pa stojiš na steklu...
Bingo! Najdem hostl v HK!!! komi čakam!!! grem hitr po karto za vlak!... pridem na postajo in arrrgggh.. ko stojim na šalterju ne morem vrjet svojim očem... 20cm pod višino mojih ust je šipa rumena... ne ne razumete... to je kot, da bi jo nekdo prebarval... izgleda kot neke vrste lepilo... krog sredi šipe... debel kakšen centi... pa to ne moreš vrjet... prvo sploh nisem opazil ker sem tolk višji od teh kinezov, ampak pol se mi je skor obrnlo... in kako je to smrdel... pa da niste niti tolk da bi to spucal... vmes moram it v drugo vrsto in na drugo okence... tam je čist isto... na vseh okencih je isto... rumeni krogi v višini kineskih ust... fuj... ogabno... ne vem zakaj mi je to ostal v spominu ker to je neki čist normalnega, ampak še vedno se mi obrača ko pomislim na to...
Vlak za Hong Kong
Ista procedura na postaji - nudli in fut fetiš... gužvanje do vhoda in potem tip na vratih - pokaže z roko na levo in "gou rajt!"... vprašam al levo al desno... ni odgovora... ok grem jst levo, ker sem že navajen te njihove angleščine... nort pa saut, left pa rajt, hot pa kould, samr pa vuintr... vse je vedno obratno... grem vn in levo in pridem do carine... carina sred šanghaja... pokažem karto in očitno sem na pravi poti... "ju ar livng d kančri sr.. gimi jor pasport!"... hmmm zapustil jo bom šele čez 10 ur ampak ok... pridem končno na vlak in vidim, da smo vsi belci imel točno isti problem... vsi smo moral it "rajt" ker smo vsi čakal v napačni čakalnici... lohka bi dal kakšno tablo... vlak se že skor začne premikat ko prisopiha Mark... sosed z čist zgornje postle v kupeju... tretje... ja sem kupil karto za bottom/lower in ne top, ampak tko kot sem reku - vse je obratno... Mark iz zgornje Irske... faca... približno tolk razočaran nad kitajsko kot jaz s tem, da je on imel še par slabih izkušenj... od tega, da so ga napadl do tega da je vedno moral bežat... tud on je mel kolega v hostlu, ki ni nikol več šel ven in nestrpno čakal na dan odhoda... človek je bil tud v zgornji koreji... ma kolega na ambasadi in je bil tam par dni... še celo folk, ki potuje v zgornjo korejo se vedno izogiba kitajske... kolk žalostno ane... vsi, ki delajo na ambasadi v pjongjangu najbolj sovražijo prestopanja v Pekingu in hočjo čimprej naprej... človk nebi vrjel... heh in zgodbice iz koreje... ulice čist prazne, sestradan folk, samo en računalnik za pošiljanje mailov v celi državi... ja samo eden v celi državi... olimpijsko mesto, čeprav niso nikoli imel olimpijade... uf zanimivo... škoda, ker nisem šel... blagor njemu k je vse to doživel... in Mark kje boš ti spal... nimam pojma... kaj??? si nor! v HK ni nobene postle več... človek gre na blef... ok se zmenva, da greva skupi do tam kjer sem rezerviru, da preveri če je še kaj frej... sem vam povedu, da je ta vlak nekam sumljivo čist?... pa vsi so dokaj normalni... no ja ne vem za cel vlak ampak tale vagon... tale vagon je itak očitno ofšor cona na nikogaršnjem ozemlju...
Hong Kong
Freeeeedoooommmm!!!! ohhhh kakšno olajšanje!!! že z vlaka sem vidu, da je HK čist neki druzga... besede pametnega moža "Nič več ne bo, tako kot je nekdaj bilo!"... del Kitajske maj es... palme... sonček... folk normalno oblečen... vsi so dokaj normalni... vozijo po napačni strani... jah kaj naj rečem, angleži so jih dobr streniral... tud full tujcev tukile... res končno... k da bi prišel v čist drug svet... prov pasal mi je ko sem se lahko sprehajal vsak dan brez problemov... niti eden mi ni težil... niti eden!... majo pa velik celinskih kinezov, ki delajo razna lowpaid dela... pucanje, čiščenje in čedenje... odvisno od kvalifikacije... ti so pa isti k uni na celini... k da bi jih prežarčil čez mejo... umazani in strgani... jep med HK in kino je meja in veste kako se imenuje?... Shenzhen... jep Šengen... tko kot pri nas... na eni strani šengena raj a na drugi totalno sranje... jep tko kot pri nas... no vmes sem se v HK tud preselil - iz hostla v hotel štirif@k1n6zvezdice ... za isto ceno samo da je bil v centru... torej preselil sem se iz Chai Wana v Wan Chai... resno... hostel je bil 100x boljši... prednost hotela je bila edin to, da je bil čist v centru... no ja v redlajtu zraven centra... HK je res lep... mislim, da sem ga ene 100x prehodu čist celga... edin na Stanly plaži nisem bil... mal je daleč, pa ni nobenga prevoza... ok pa ni se mi dal ker itak ni sezona... vmes sem skočil tudi z turbojetom na Macao... aja Mark je dobil zadnjo sobo v hostlu... totalna sreča... naslednji dan, za novlet pa je itak že bil zmenjen s kolegom, da prespi pri njemu... tud Mark mal potuje okol in naslednja postaja je Bali, pol pa Avstralija... mogoče ga še kdaj vidim za kakšen per...
Macao
Brezveze... no sej ni tolk brezveze, ampak ni nič posebnega... vse izgleda k da bi se sprehajal po ulicah v Trstu... ne, Trst je lep samo Macao je brezvezn... povsod vse v portugalščini... Janči, Darči to je zato ker je tuki velik turistov iz Portugalske... pogledal tist kar je za pogledat pol pa v... kazino!!!... he he... moral sem it... The Ventian... najbol oh in sploh kazino v Macau... Macao je najbolj znan po kazinojih na tej strani Azije... grem mal izprobat moje tehike pokra v živo... vem že v naprej da bom zgubu, ampak to je zadeva ki jo moraš probat če si že enkrat v Macau... valda zgubim še prej kot sem mislil, čeprav sem se kar dobr držu, glede na to, da sem igral z profiji...
Vlak v Xiamen
Nazaj v kino... neee nočem... moram... iz Xiamena imam trajekt do Taiwana... iz Taiwana mam ladjo do Melbourna... moram... sem vam že povedu, da grem z ladjo v Melbourne... tokrat ni direktnega vlaka in moram preko meje prestopit na drug vlak... kakšen šok ko stopiš dol samo par metrov preko meje... spet vsa tista umazanija in smrad... spet sami cepci... na vlaku si kjubkl s postlami delim še z tremi puncami... vse dokaj normalne... ena me hoče na vsak način prepričat, da bi za njihovo društvo učil angleščino... plača 2000€, plačano stanovanje in hrana in vsi turistični ogledi... glede na to, da je v kini vse petkrat cenej je to nenormalna plača... ampak če sam pomislim, da bi moral bit v kini naslednjih nekaj mesecev se mi začne vrtet... nope hvala!... če nisem vzel ponudbe v Moskvi in Tokyu je tuki sigurno ne bom...
Xiamen
Xiamen je tipično kitajski in nič za vidt... en cel dan sem zgubil ker sem iskal način kako poklicat na Taiwan... vem, da se glih ne marate ampak telefonirate si pa vseen lahko... grem k nacionalnem operaterju... ni šans... grem k nacionalnem mobilnem operaterju... ni šans... vmes vprašam v vseh obcestnih prodajalnah sadja in zelenjave ... ni šans... v mesnicah... ni šans... aja tuki majo male trgovince tud telefone, ki jih lahko za protiplačilo uporabiš... v glavnem kočno po nešteto urah in dnarja za bus zvem, da obstaja en mini operater, ki prodaja simkartice za 5eur in s katerimi lahko kličeš na Taiwan če spredi zavrtiš še eno 5mestno cifro... za 5eur sem se pogovarjal 4min in še klical dam v Lj za 2 minuti, pa še vedno imam 4eure gor... poceni ni kaj... Taiwancem rečem, da sem na poti in da naj zadržijo ladjo... trajekt do Taiwana je šele od sredine 2010 odprt tud za javnost... do zdej so bili vsi leti in ladje za Taiwan za javnost prusmerjeni iz HK... kina jih je čist blokirala... tudi ta trajekt je očitno taka novost, da tud taiwanci ne vejo zanga... dva tajvanca sta me na vsak način hotla prepričat, da ne gre... grem do pristanišča kjer po dolgih mukah komi prepričam 12 kinezkinj, da hočem z trajktom do Taiwana in ne na enega od Taiwanskih otokov... ok lahko rezerviram karto ampak je ne morem kupit, ker ni nujno, da bo trajekt sploh šel... če ni dost potnikov ne gre... svašta...
Trajekt do Taiwana
Tile kinezi te nategnejo na vsakem koraku... prvo moram ves dnar zamenjat v tajvanski preden grem na ladjo... ko pa sem na ladji ga moram po eni čudni tarifi spet zamenjat nazaj v RMB... to lahko doživiš samo v kini... tokrat sem prvi na trajektu... prvi vam rečem... to samo zato, ker sem bil samostojni potnik in so zame odprl posebna vrata - skupine so šle skoz druga... spet cela ceremonija in spet sem največja atrakcija... očitno prvi turist na ladji... ever... to je tolk neznana zadeva, da še mož v sedežu 61 nima svežih informacij... no zdej po moji zaslugi jih ima... preberti si... Armin Cebron je tudi uradno popotnik... http://seat61.com/Taiwan.htm#without%20flying ... trajekt je za nianso bolši od unga med japanom in kino... mal bol čist... hrana mal bol okusna... interjer mal manj razbit... al to al pa je men že tolk nivo padu, da se mi zdi da je ok... tud wc šolje so namontiral...
Taiwan
Sestop z ladje... dobesedno... klančina taka, da se je folk kotalil dol... stojim v vrsti že 5 min ko spet... spet en kinez... pa to ne moreš vrjet... spet en kinez glih ko sem jaz na vrsti za pasuš uleti pred mano in me s komolcem potisne na stran... kakorkoli moram priznat da si velik upajo tile kinezi... tokrat mu ne bom pustil... se obrnem, kako da se razgledujem in ga z ruzakom počim v stran... pogledam kao što bilo in se postavim nazaj kjer sem bil... prleti policaj in se žačne dret nanga k na psa... kinez se s sklonjeno glavo samo pobere nazaj od kjer je prišel... pa kako si lahko tako... sploh ne najdem besede... sploh ne razumem tega... v glavnem pridem na okence, dam pasuš in ... lista, lista... obrača, obrača... pasuš je itak že čist nafilan s štempli... še največ z hrvaškim tranzitnimi... po ene par minutah "Sr ju kam tu tajvan, bat ju hev nou viza."... "I don't need a viza... I checked at my embassy!"... mal laži še nikomur ni škodovalo... razen če te zaslišuje policaj... k da me ni že v rusiji izučil... hvalabogu so tile prebegli kinezi približno tako butasti kot tisti originalni... zarad njihovga ponosa se dostkrat zgodi ravno obraten efekt od željenega ampak tokrat mi je pomagal... ko sem mu vrgu ambasado, je kao začel neki gledat in "ahhhh jes Zlowenia!"... kao da ve... vrže štempl in to je to... "Ju ken stej in Taijwuan for najti dejz!"... "I just need three! Thank you!"...
Grem na preplačani taksi do centra mesta in od tam s super hitrim ne super čistim vlakom do Kaoshiunga... in eto me zdej tuki! Naredu par krogov po mestu in to je to... nikamor ama nikamor se mi ne da več... samo še čakam ladjo
Splošni vtis o kinezih in kini Kot belc ni šans, da greš en normalen sprehod po mestu kaj šele na znane turistične točke... to so kot mrhovinarji... piranhe... ko te zagledajo se zapodijo vate... z vseh strani... komaj se enga rešiš že drugi... tretji... četrti... nikoli konca... niti v miru ne moraš slikat... v ukrajini sem mel probleme s slikanjem ker so se vedno vsi namenoma postavljal pred fotoaparat al pa se namenoma niso hotl odmaknt, tukaj ne moreš slikat ker nimaš časa ker moraš nonstop bežat... bežat vam rečem... to ni normalno... na vsakih pet metrov... se derejo... te vlečejo... te zasledujejo... ti morijo... nikoli konca... nikjer nisi varen, še najmanj pa na turističnih točkah... na Tianmen trgu sem bil večja atrakcija kot sam trg... vsi so mene slikal... sej na začetku je še smešno pol pa že fajn mori... in tist njihov butast "helou!"... vsak ki gre mim... "Helou!" pol pa smeh... pa ste vsi usekani al kaj... vsi... sploh pa moški od 40 do 60... in pa mularija... otroci so pa itak razvajena drhal, ki jim je čist vse, ama čist vse dovoljeno...trobljenje... nikol konca... vsi nonstop trobjo... ko prideš nazaj v hotel ne slišiš nič več... se moraš privadt na tišino... vsi se urivajo... komolčijo... odrivajo... drhal... nikakor ne znajo normalno govort - vsi se derejo... vem, da kitajščina ni lahka za govort ker imajo tolk različnih tonov - ena beseda ima več pomenov odvisno kako jo naglasiš, ampak to še ne pomeni, da se moraš dret... najbolj od vsega sem sovražil ta hrup... in umazanijo... in nekulturno obnašanje... in zasledovanje... in helou... ma v bistvu vse... men je zlo žou ampak kitajci res niso normalni... tolk butastga naroda še nisem vidu... majo srečo, da jih je 1,3miljarde, ker drugače bi izumrl... izumrl zarad neumnosti... ooo kje so pa kinezi... ni jih več... kako ni jih več... so preveč butasti da bi obstajal... resno... tole je konc konca... dno dna... vsi umazani... ama vsi... vidiš mlade punce na avtobusu ko se držijo za štango kako imajo čist črne roke... pa dej vsaj roke si umij... vsi izgledajo kot klošarji... umazani in raztrgani... najbolj smešno je ko vidiš vojake ali policiste v umazanih in strganih uniformah... žalostno... sem doživel že vse vrste vožnje - npr. v italiji al pa v srbiji, ampak tole tuki ni isto... v italiji in srbiji se gužva, da se nekam pride... ljudje so še vedno ljudje in te ne bodo glih podrl... tuki je največja nevarnost prečkanje ceste... jst sem se dvakrat usedu na havbo in enkrat mi je taksist zapelu čez nogo... to res ni normalno... tuki dobesedno ne ustavijo... če imaš zeleno kot pešec to čist nič ne pomeni... folk vozi v obratno smer... po pločnikih... vozi po pločniku in ti trob da se umakn... če se ne, te povozi... ne ne v prenesenem pomenu - dobesedno te povozi... ko imajo pešci zeleno morajo vedno laufat čez in gledat v vse strani - stokrat sem vidu kako letijo čez z 100 in več na uro v rdečo... isto kolesarji in motoristi... brez kulture... dokler se nisem navadu sem nonstop dobival odbijače v kolena... znoriš... še dobr da je bilo vedno pri majhnih hitrostih... butasti... jih gledam in kar ne morem vrjet, da tolk butast folk obstaja... sploh ne moreš vrjet kaj vse vidiš na cesti... od tega, da ne razumejo, da tisti, ki grejo iz metroja imajo prednost pred tistimi, ki vstopajo... velikokrat sem vidu, ko se je folk zataknu vmes med vrati, ker so eni porival not eni ven... pa kje je logika... zdej ste vsi prikrajšani... eni ste ostal gor, drugi morte pa spet čakat... ne rečem če bi bla full gužva ampak metro je skor prazen... debili... jih gledaš kako se urivajo na tekoče štenge... dobr ok, to glih ni urivanje to je že bolj mlatenje s komolci... vsi se urivajo, zraven pa čist prazne štenge... ne rečem, če bi bilo ne vem kolk za hodt ampak je samo 10 do 15 šteng... raj čakajo 5 min... to je masa ljudi ki se med sabo prerivajo kdo bo prej na štengah potem pa itak ko pridejo na vrh, še pol ure gledajo v table ker ne vejo kam it... in ja kolk je šele tuki nesreč... pride na vrh tekočih stopnic, stop dol in se ustav... nimam pojma zakaj ampak on se ustav... pol pa gledaš kako cela vrsta za njim pada k domine... se obrne pogleda kaj se je zgodil in gre mirno naprej... kao nisam bio ja... al pa se niti obrne ne ker je čist zasanjan in sploh ne opazi... folk nostop neki nekam tovori... cele žaklje... več njih... jih gledaš ko grejo na tekoče stopnice, žakel na rame in pol čakaš... ko pride tam nekje na tričetrt se bo ziher obrnil nazaj da se malo razgleda... ko se obrne seveda zgubi ravnotžje in potem spet - domino efekt... pa vi res niste normalni... ok pljunki... izbljuvki... bruhice... vse povsod...ama vsepovsod... pa to res nemorš vrjet da so tolk nemarni... ogabno... pluvajo čist vse povsod... v hotelih v lobiju... na metroju... v muzeju... na avtobusu... v trgovini... in najbolj zanimivo - v restavracijah... povsod izbljuvki... res povsod... ne moreš vrjet kje jih vse najdeš... in to ne samo nekateri... ne to čist vsi... staro in mlado... res ne razumem... če bi lahko izvažal izbljuvke bi bili kinezi bogati... kolk je to pluvanja... nonstop poslušaš ta hhhrrrrkkk puj... sediš in čakaš na vlak... hrrrrrkkkk puj... šit in jst sedim na teh stolih... mah sej je čist vseen... kamorkoli se vsedeš je isto... folk hodi po stolih, se prehranjuje in se ureja... tolk so ogabni res... sedi nasprot mene, poje čokolado in paprček enostavno spusti na tla, se sezuje, da dol štumfe in začne med prsti nabirat svinjarijo, ko konča si še očisti nos z istimi prsti, vse do sinusov in potem še obvezni hrrrkkkk puj nekam proti tebi... srkanje... vsi srkaj... vse srkajo... jim daš kos kruha pa ga bojo posrkal... jim daš zrezek, posrkajo... pijačo srkajo... ampak to ni tisto navadno srkanje... to je že prov pačenje med srkanjem... bolano... tolk me živcirajo s tem srkanjem... in vroča voda... vsi pijejo vročo vodo... nimam pojma zakaj... seveda jo srkajo... ropotanje... parkrat sem namenoma opazoval mal folk in ugotovil, da so al full živčni ali pa pač samo usekani... vsak, ki ima nek predmet v rokah ga bo prej ali slej začel tolčt ob neki... vsak... sej če je to neki mehkega bi blo ok, ampak ponavad najdejo neko kovino al pa kej... se sprehaja in ima v rokah eno palco... se ustavi ob cestnih količkih, se zamišljeno zazre v nebo in začne - bam, bam, bam, bam... to lahko traja od par udarcev, do kakšno uro ali dve... resno... prov opazval sem jih... čist bolani... pa to full folka... kr tko mal za foro... bolani... ni čudn da so povsod table za turiste kjer z velikim črkami piše, da je prepovedano nošenje orožja... predvidevam, da so mel velik problemov s turisti ki se jim je po nekaj dneh strgal... in table za prepovedano pluvanje... a ni to žalostno, da moraš celo table obeset... a ni žalostno, da jim logika niti tolk ne dela, da bi vedel, da se ne pluva po spomenikih, tepihih, v hotelih, na javnem prevozu in nenazadnje sred restavracije... res žalostno... in higiena nasplošno... a veste, da nikjer v kini nisem našel enga deodoranta... nikjer!.. niti v velikih šoping centrih... šouvrgeli pa so taki, da te vse peče... očitno dodajo neko kislino... no ja glede na to kolk so umazani in glede na to, da se očitno tuširajo enkrat na vsake tolk, mora bit gel res posebi močn... v glavnem nenormalno... in voda... kjerkol sem bil voda smrdi... pa ne po kloru al pa kej... ne, po postani kanalizacijski odplaki... valda tega ne piješ... kot sem ugotovil v šanghaju valda tega ne uporabljaš niti za pranje zob... mi je blo slabo še dva dni... ni bla hrana ampak voda... sem 100%...
ko zdrušiš vse to... hupanje, srkanje, pluvanje, dretje, ropotanje... ni čudno da me je vsak dan bolela glava... to je tolk ropotanja.... to je hujš k petarde za nov let... nonstop ropotanje... niti minuta mira... potem pa še nadlegovanje na cesti... od helou in smejanja do prodajanja vseh živih dobrin... in pa seveda "Ju ar veri hendsam!"... ne ni fajn... prvih desetkrat mogoče pol pa ni več zanimiv...
Torej na kitajskem sem spoznal še par turistov... res bogi... vsi komi čakal, da grejo... eni so se po dnevu ali dveh zaprl v hotel in čakal na odhod - sploh niso več hotl ven, ker niso več zdržal... pa to tisti, ki so bili del skupine... kaj šele jaz ki sem bil sam... resno prov bogi eni... še najbl sta se mi pa smili tisti dve punci iz Rusije...
In še ena zanimivost - moja najstarejša nečakinja je novi prerok... majke mi... tole sem ji poslal po smsu z ladje nekje v bližini kine:
"Tijana banana! Sem ze skor pri Kitajcih! Kitajci so taki mejhni skratki, rumene barve, ki vedno mizijo in cudno govorijo! Radi jejo mejhne kuzke, macke, podgane, skorpijone, pajke in drugo golazen! Reci mami in ociju, da ti kupijo enga kitajca, da bo lovil miske po hisi! Lahko ga das tudi v torbo in neses v solo pokazat! So pridni in ponavadi ne grizejo, se pa veliko derejo in veliko bos morala cistiti za njimi ker so zelo veliki packi! Danes grem v kitajski Diznilend, ki se imenuje Prepovedano mesto! Reci uciteljici, da ce ti da same 5ke do konca leta, ji bo stric poslal enga Pekineza! Bodi pridna!"
In pazi odgovor - citiram:
"Lepo se imej med kitajci pa ne prevec shujsat! Danes sem sanjala o tebi in nonotu "
huh?... ampak potem če dobr prebereš in probaš globlje razumet... wuau... globoko... ne resno... na kolk različnih načinov bi to lahko razumel in na kolk načinov bi to lahko obrnil...
A dost o kinezih... ako bog da mi nikoli več ne bo treba it sem... NIKOLI!!!
Komi čakam da pridem v australijo... v Melbourne... tam je samo 250.000 vietnamcov, 100.000 maltežank - glede na povprečno kilažo lahko rečemo 300.000 in 160.000 hrvatov... jep iz dežja pod kap...
In kaj zdej? Kako naprej? No tkole - jutri zjutri ob 6:30 ali danes ob 23:30 po vaše naj bi štartal za Aus... ako bog da... in če bom, potem se spet ne beremo vsaj ene 12 dni... vsaj... no pomoje bodo smsi delal vsake tolk, če pa ne pa se beremo pol ko pridem... ako bog da...
http://www.marinetraffic.com/ais/shipdetails.aspx?mmsi=211264450
tole je moj nadslednji prevoz... dbešt... samo tist kr prevaža me skrbi... pa to, da bom sam med nevem kolk mornarji... sej veste... sami na morju, kaj veš kaj jim bo padl v glavo... ipak kr dobr zgledam...
V glavnem zdele sedim tuki v hotelu in čakam klic g. Leeja... ne kr enga Leeja ampak g. Bruc Leeja osebno... jep človeku je ime Bruc Lee... pa kam sem jst to pršou... če me bo sploh poklicu... neki se me boji... spet vsi mislijo, da sem špijon... mogoče jih je zmedlo to, da sem karto za ladjo rezerviru na moj drug pasuš... vprašanje je že bilo nekam čudno... kolk pasušov pa sploh maš ti... kot prvo kaj te briga in kot drugo... kaj te briga... po začetnih komplikacijah je le vzel moj slo pasuš in od takrat ga nisem več vedu... prov, sej ga ne rabim več he he... ne sej ga bom dobil nazaj ko pridem na ladjo... če pridem na ladjo...
No zdej grem uredit še zadnje malenkosti - pranje, pakiranje, tuširanje in še na zadnjo normalno večerjo... sem se odloču, da grem nekam na kitajsko hrano... doh...
Fajn se mejte, pa ne pozabte kej odgovort... slike bojo ob drugi priložnosti... zmankal placa na disku, ker sem zdavloudu ene angleške serije, da bom mel kej za gledat na ladji...
